REGENERACIJA: slu\u017eba, zve\u010der ogled razstave in zatem \u0161e Razo\u010daranih gospodinj<\/em><\/p>\n\n\n\n
Ponedeljek kot ponedeljek. Anja je \u017ee odpeketala v \u0161olo, novim dogodiv\u0161\u010dinam naproti, Boris pa \u0161e spi, ker si je nedeljski ve\u010der in dobr\u0161en del no\u010di rezerviral za montiranje film\u010dka s praznovanja 50-letnice na\u0161e dru\u017einske prijateljice. Ja, tiste zabave, ko sem se poslovila \u017ee ob pol enih zaradi nedeljskega treninga naslednje jutro. Tudi sama se te\u017eko poslovim od postelje, sploh po takem \u0161portno-mizarskem vikendu. Z zadovoljstvom ugotovim, da nimam muskelfibra. Pocrkljam se z zdravim zajtrkom in kavico, ki mu sledi \u010disto nezdrav, pani\u010den odhod v slu\u017ebo.<\/p>\n\n\n\n
Tekanja po stanovanju in iskanju klju\u010dev ter kartice za odpiranje vrat v slu\u017ebi se namre\u010d ne morem izogniti. Saj veste, \u017eivim sredi Ground Zero, ki ga je povzro\u010dilo postavljanje nove omare, starih stvari pa se \u0161e nismo znebili in le\u017eijo naokrog v nekih naklju\u010dno oblikovanih formacijah. Kot pri odvozu kosovnega materiala, le da na\u0161ih smetarjev ni na spregled, ker \u0161trajkajo zaradi previsokih pla\u010d vodilnih v Holdingu.<\/p>\n\n\n\n
Pred za\u010detkom kolegija nas presenetljivo dobre volje pozdravi direktor. Ker tudi sam te\u010de (pravzaprav se s Klubom Polet pripravlja na svoj prvi maraton), se hitro izprsim, kak\u0161en nedeljski stampedo je za mano. Pohvalno premeri vseh 160 centimetrov moje malenkosti, kot da ne more verjeti, da je to mo\u017eno na za\u010detku teka\u0161ke sezone. Ampak resnici na ljubo o tak\u0161nih stvareh ne \u0161param jezika, ker se je doslej \u017ee pokazal pozitivni u\u010dinek samohvale. Na mojo samozavest in tudi na samozavest sodelavcev. Zadnja \u0161tiri leta, odkar te\u010dem, sem namre\u010d z nasveti in tudi z bodrenjem pomagala opogumljati tiste, ki so dolgo tuhtali o za\u010detku lastne teka\u0161ke zgodbe ali pa da bi to po\u010deli bolj redno. \u00bb\u010ce zmore Marinka, zmorem tudi jaz!\u00ab so si mogo\u010de potihem za\u0161epetali in se spravili v rekreativni pogon. Gregor, Marko, Matja\u017e R., Matja\u017e M., Irena, Damjana, ob\u010dasno Dunja, Lidija, Patricia… Povedano druga\u010de: \u010detrtina agencije. Kar gotovo presega povpre\u010dje teka\u010dev v slovenski populaciji. Lep ob\u010dutek, da je tale na\u0161 mre\u017eni teka\u0161ki marketing tako uspe\u0161en. Stokrat bolj\u0161e od prodaje plasti\u010dne posode in \u010distil gospodinjam!<\/p>\n\n\n\n
Nato se za\u010dne klasi\u010dni dan v agenciji. Brifiranje ekipe, telefonski klici, maili, novi projekti. Vmes ukradem nekaj minut pomno\u017eeno z 10 za dokon\u010danje prvih treh dnevni\u0161kih zapisov. Kaj kmalu ugotovim, da bo treba v bodo\u010de pisati sproti ali pa najve\u010d za dva dni skupaj. Doma. Zve\u010der. Ampak kaj, ko se \u017ee prvi dan svete zaobljube dogaja toliko zanimivih stvari.<\/p>\n\n\n\n
Recimo ogled fotografske razstave Ale\u0161a Bravni\u010darja \u2013 Miniverse, kjer je svoja potovanja po svetu ovekove\u010dil na meni povsem neznan na\u010din. Klasi\u010dne landscapes je z odvzemom globine splo\u0161\u010dil do te mere, da mesta, hi\u0161e in ljudje naseljujejo novo realnost \u2013 miniaturni svet, novi Legoland. Sploh tale slika, posneta v Namibiji, je kulska.<\/p>\n\n\n\n
\ufffc<\/p>\n\n\n\n
![\"Bravni\u010darjev](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_1.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n
Bravni\u010darjev Miniverse. Velik svet kot miniatura.<\/em><\/p>\n\n\n\n http:\/\/www.galerijafotografija.si\/SLOdogodki.php<\/a> V spremnem besedilu omenjajo tudi hiperrealnost, simulakre, simulacije in Baudrillarda. Ob katerem moja u\u0161esa zastri\u017eejo, tako kot Tonetova pri omembi Hegla. Ampak pustimo filozofijo, trivia je tisto, kar na \u017ealost vlada svetu.<\/p>\n\n\n\n Na odprtje se odpravljam z Ireno in njeno cimro Katjo. Lahko bi \u0161la tudi na kak\u0161en drug dan, a kaj ko je Bravni\u010dar tak\u0161na pojava v slovenskem prostoru, da mi je bilo v \u010dast odzvati se njegovemu vabilu. Pet let nazaj smo namre\u010d sodelovali na projektu, ki nam je vsem povzro\u010dil veliko sivih las, pa ne po njegovi krivdi. Takrat sem znova spoznala, kako izjemen \u010dlovek je, zraven pa \u0161e velik talent in vsestransko nadarjen pisec reporta\u017e. Ki pa se zna s stilom postaviti pred kamere z vsemi starletami, ki jih je ali jih \u0161e bo poslikal za Playboy, da bi si jih po\u017eeleli \u0161e lastni o\u010detje, ne samo zaoljeni in zaobljeni mehaniki v delavnici. Kar na smeh mi gre, ko ga med papcanjem rezine Esterhazy gledam v tisti Nova, Lady ali kakr\u0161nasi\u017eebodi pozi – z obveznim cheese nasme\u0161kom in z ramo, rahlo nagnjeno naprej – medtem ko ga fotografirajo za eno od revij. Ampak Ale\u0161 \u017ee ve, kako se stvarem stre\u017ee. Sicer si ne bi mogel privo\u0161\u010diti vseh tistih lepih potovanj, kjer je tak, kot je. Velik in preprost.<\/p>\n\n\n\n Ob tem se spomnem na na\u0161 naporni projekt, ki smo ga realizirali za Toba\u010dno Ljubljana. In ob tem se spomnem tudi na mojega takratnega sodelavca Milana, ki je modro ugotovil, da pisci dnevnikov (recimo v Sobotni prilogi) \u017eivijo vse dneve sila dinami\u010dno \u017eivljenje. Kot da bi vse svoje aktivnosti skoncentrirali na tisti \u010das, ko jih doleti \u010dastna vloga skribomana. Mogo\u010de je res kaj na tem, da je dobr\u0161en del dogodkov skrbno insceniran. \u010ce ne gre\u0161 nikamor, \u010de ne po\u010dne\u0161 ni\u010desar zanimivega ali pa tega ne prika\u017ee\u0161 na na\u010din, zanimiv tudi za bralce, potem res nima\u0161 pisati o ni\u010demer. Ergo, mora\u0161 v svet, med ljudi, na \u010daj\u010dke po razstavi, na small talk, na big walk. Sukati se mora\u0161 med rumeno\u0161kljocajo\u010dimi fotografi, med ljudmi, ki jih ceni\u0161 in ima\u0161 rad. In pri tem upati, da ti ostane \u0161e kaj \u010dasa za ve\u010derni dnevni\u0161ki zapis, moj dragi dnevnik. Ja, \u0161ele potem, ko se kon\u010dajo Razo\u010darane gospodinje in ko se v trebu\u0161\u010dku pole\u017ee \u017ee malce postan, masten krof.<\/p>\n\n\n\n Torek, 5. februarja<\/strong> Jutro se za\u010dne z zobobolom. Na sre\u010do ne z mojim. Boris \u017ee v ponedeljek zve\u010der poto\u017ei, da ga vrta in \u010drvi\u010di, o, pomagajte, biri\u010di! In se naro\u010di za ob 7.15. Kar pomeni, da njegova mobi budnica zbudi tudi mene. Na sre\u010do mi uspe zaspati nazaj in skoraj prespati slu\u017ebo.<\/p>\n\n\n\n Kjer mi ni niti malo dolg\u010das. Z Maretom V., najbolj zabavnim tekstopiscem dale\u010d naokrog (za nogometne fene naj izdam, da je \u010disto ta pravi bratranec kapetana avstralske nogometne reprezentance Marca Viduke, sam pa ne igra fuzbala, halo?) se odpeljeva proti \u010drni vdovi. Pi\u017eoj\u010dek jo \u017ee posko\u010dno ubira po Podmil\u0161\u010dakovi, ko me pre\u0161ine, da je vre\u010dka z promocijskimi materiali, osrednja tema sestanka pravzaprav, ostala na moji mizi. Obrat, v rikverc, vu\u0161k nazaj. \u017de brez tega bi mogo\u010de zamudila, saj je okrog Delove stolpnice nemogo\u010de dobiti parkirno mesto. Avto mi nekako uspe stisniti na Likozarjevi, tik ob stebre. Za hip se \u017ee vidim v zavarovalnici, kako s pla\u010danim kaskom uveljavljam po\u0161kodbo na parkiri\u0161\u010du. Z Maretom pohitiva v dvigalo. Kjer nisva sama. Skupaj z nama se vozi ON, slavni Slivnik. Od blizu opazujem njegovo dokaj impozantno postavo, odeto v \u010drn pla\u0161\u010d zavidljive dol\u017eine. Poskrbel je tudi za modno ozalj\u0161anje svojega severnega in ju\u017enega pola; o\u010dala in \u010devlji gotovo niso bili kupljeni na zimski razprodaji. Ker vem, da Matej P. pogre\u0161a v dnevni\u0161kih zapisih kak\u0161ne bolj so\u010dne, intimne teme, naj ga razveselim z dejstvom, da sem se danes v tistem dvigalu vpra\u0161ala, kaj rajca gospoda Slivnika, ko odlo\u017ei vsa tista obla\u010dila. Do odgovora nisem pri\u0161la, ker nisem Ana Jud. Sorry, Matej!<\/p>\n\n\n\n V 14. nadstropju stolpnice je zbrana celotna ekipa projekta NeDelo. V konstruktivni debati se prebijemo \u010dez njihova pri\u010dakovanja, zahteve in mo\u017enosti. \u010ceprav bo od predlaganega projekta ostalo bore malo, sva z Maretom zadovoljna, da smo po dobri uri pri\u0161li do konkretnega naro\u010dila. Ko se poslavljamo, naju Katerina razveseli z vre\u010dko polno \u010dokolad, naju pa pogled na njihovo sodelavko, ki se je za pusta prelevila v mi\u0161ko Minnie. No, mogo\u010de je pa to odgovor na nespodobno misel v dvigalu?<\/p>\n\n\n\n Ugotavljanje, kako smo bili uspe\u0161ni v letu 2007 z novimi projekti, je moja naslednja naloga. V na\u0161em poslu ni lahko, ker ogla\u0161evalske agencije druga drugi od\u017eirajo posel, sploh specializirane agencije za medije, vodenje odnosov z javnostmi in raziskovalne hi\u0161e. Biti vsestranski ni nujno prednost, saj to pomeni drag aparat, ki zahteva spretno poslovno politiko. In ker je moje delo povezano s pridobivanjem novih naro\u010dnikov in izdelavo strategij zanje, je jasno, da so o\u010di na\u0161ega direktorja in lastnika podjetja ve\u010dkrat na leto uprte v zgornjih 30 cm moje teka\u0161ke postave. Do \u010detrtka moram pripraviti poro\u010dilo, zato se urno lotim premetavanja \u0161tevilk o uspe\u0161nosti konkurence v zadnjih \u0161estih letih.<\/p>\n\n\n\n Ampak ob pol petih se za\u010denja druga\u010den boj s \u0161tevilkami. Na poti na trening poberem pri stadionu \u0161e Ireno, ki se \u017ee tretji teden udinja pri konkurenci. \u010clovek ji ne sme zameriti; zdaj ima vsaj malo prostega \u010dasa, med drugimi tudi za tek z nami. Pa \u0161e dru\u017eim se lahko z njo, ker prav vse, ki odidejo od nas, mo\u010dno pogre\u0161am. Sploh Ireno. In Dunjo. In Varjo.<\/p>\n\n\n\n \u017de pri ogrevanju ugotovim, da mi je nedeljski tek pobral veliko mo\u010di. K bolj\u0161emu ob\u010dutku v nogah mi ne pomagajo niti pohvale mojega dnevnika, \u010deprav dobro denejo za du\u0161o. Zato s skepso sprejmem Iztokovo povabilo, da bi tekla skupaj. No, potihem sem ra\u010dunala, da bo po\u010dasnej\u0161i kot sicer zaradi po\u0161kodbe, ampak o\u010ditno mu je po\u010ditek dobro del. Ucvirnava jo proti skakalnicam in \u017ee na prvem klancu naletiva na Bobija, ki se zvija v kr\u010du. Vem, kako boli. Nima smisla nadaljevati. Kmalu za\u010dnem hropsti tudi jaz. Z Iztokom sva nespametno lovila Roka in Katjo, na\u0161o novo pridobitev, in tempo ni bil prav ni\u010d po\u010divalski. Na sre\u010do tudi ne \u017eivalski, sicer bi splezala na drevo, pa vzela vse igra\u010dke s sabo. Namesto tega se za\u010dnem izmotavati, \u010de\u0161 le pejte naprej. Noben ne nasede moji jeremijadi. Skok na WC je pa dober izgovor in tako jih po tri\u010detrt ure lepo pustim naprej, sama pa se pridru\u017eim Karmen in Marjetki, ki ima o\u010ditno vgrajen nek turbo pospe\u0161evalec. Kar pomeni, da pridem iz de\u017eja pod kap. In da bi bila ironija \u0161e ve\u010dja, se mi obe zahvaljujeta, da te\u010dem z njima in jima pospe\u0161ujem tempo. Ko ju deset minut gledam v hrbet in skoraj prosim, naj te\u010deta po\u010dasneje.<\/p>\n\n\n\n Punci se odlo\u010dita za vrnitev v bazo, kot se re\u010de, sama pa \u0161e nadaljujem, da zadostim razpisnim pogojem. Vmes sre\u010dam Teka\u0161ki forum, ki ob torkih izvaja svoj K-Ro\u017enik, tek po Ro\u017eniku. Po stasu, predvsem pa po glasu spoznam v temi Andreja – Pegaza, s katerim je kar zabavno hoditi na dalj\u0161e teka\u0161ke izlete. V Palmanovo, Beograd, recimo. Povabi me, da se jim pridru\u017eim, ampak pogled na uro pravi, da me \u010daka samo \u0161e 12 minut teka. Bodi dovolj, si re\u010dem, ko prite\u010de \u0161e moja trojka iz za\u010detka, za njo pa \u0161e Anja in Tone in kot lubenice se odkotalimo proti Tikve\u0161u. Oh, kak\u0161en trening! Ta teden bo hud, pa \u0161e trodnevno zimovanje v Planici. Si \u017ee izmi\u0161ljam izgovor za \u010detrtek. Variola vera? Turnerjev sindrom? Prostatitis? Ja, znajti se je treba, sicer prehitro postane\u0161 prehiter.<\/p>\n\n\n\n Sreda, 6. februarja<\/strong> …katerega za\u010detek poskrkam skupaj s peno na kavi, na obisku pri na\u0161i konkurenci. Zve\u010der me namre\u010d preseneti sms, naj pridem kaj naokrog. V katerem grmu ti\u010di zajec, premlevam, ko kora\u010dim proti agenciji, s katero sem kar dobro sodelovala. Seveda sem takrat bila \u0161e na drugi strani, na strani naro\u010dnika, in v takrat so agencije vedno zelo sladke. Sploh \u010de si dober pla\u010dnik. Kaj si mislijo, ko obrne\u0161 pete, je pa \u017ee druga, slovenska zgodba. No, in prav zato ne sme\u0161 re\u010di ne, \u010de se po tolikih letih znova spomnejo nate. Pogovor poteka v konferen\u010dni sobi, ki se o\u010ditno ni prav ni\u010d spremenila; le oplesk na vratih in stenah je izgubil intenzivnost barv. Pa ni\u010d zato! Va\u017eno je le to, da poslu\u0161am, tudi izre\u010deno med vrsticami, tu in tam nekaj malega povem, predvsem pa si mislim svoje. V\u0161e\u010d mi je entuziazem sogovorca in tudi vizija, ki mi jo razkrije, ni za odmet. Seveda pa je dolga pot do kak\u0161nega konkretnega dejanja. Ki se najpogosteje kon\u010da v slepi ulici. Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi, si mislim, ko hitim proti pi\u017eoj\u010dku. O\u010ditno je mojim mislim prisluhnil golob na napu\u0161\u010du in mi za kazen spustil ostanek pustne gostije. A imela sem sre\u010do v nesre\u010di! Kora\u010dila sem z odprtim pla\u0161\u010dem, tako da ga je projektil zgre\u0161il in priletel na hla\u010de. V zrak si ne upam niti pogledati, da ne dobim \u0161e repete porcije, ki bo bolj natan\u010dna.<\/p>\n\n\n\n Seveda je zamuda zaradi kavice velika in ves dan se trudim nadoknaditi pre\u0161pricano. Skoraj diplomiram iz excela. Pri risanju lu\u0161tnih grafov in tabel odkrijem napako med \u0161tevilkami. Rahlo se mi pomra\u010di pred o\u010dmi, saj moram za vsak slu\u010daj \u0161e enkrat preveriti vpise za leto 2007. Na sre\u010do je napa\u010dna samo ena cifra, tako da zamuda ni prevelika. Mudi se mi namre\u010d domov, saj me mi obeta pospravljalni finale. Grande finale.<\/p>\n\n\n\n Anja se pifla biologijo. Ma\u010dkica Liza ves \u010das preverja, kdaj ji bo kaj padlo na kro\u017enik. Boris pa pokli\u010de iz studia, da bo malce zamudil. To ni nujno slabo, saj lahko sedaj v miru pome\u010dem stran, kar bi sicer bilo nemogo\u010de. Saj vam je znana podoba, ko mama v togoti prijema v roke razcefrane kavbojke, za vas pa so to najbolj\u0161e hla\u010de, \u010deprav so \u017ee nekaj let (ali kot v na\u0161em primeru) desetletij v omari? Tak\u0161nih najbolj\u0161ih hla\u010d, dragocenih malenkosti in najlep\u0161ih spominov se je pri nas nabralo za dodatnih 80 kvadratov. Selimo jih iz stanovanja v stanovanje; zdaj \u017ee tretji\u010d. Ve\u010dina stvari datira \u0161e v \u010das, ko so se te najbolj\u0161e hla\u010de kupovale \u0161e v Trstu. \u010ce razumete metaforiko. \u010ce bi bile vsaj hla\u010de, tako pa med drugim govorim o predalu kaset s posnetki vaj raznih bandov, ki so \u017ee zdavnaj razpadli in ni\u010d ne ka\u017ee, da bi lahko z njimi kaj iztr\u017eili na E-bayu \u010dez 20 let. Prepri\u010dana sem, da je treba biti tudi do lastnih spominov in spomin\u010dkov selektiven. Sicer z njimi hitro opravijo potomci, ko zapoje nav\u010dek na \u017dalah. Vse te spomine neselektivno odlo\u017eijo v kanto za smeti. Kot bi rekel na\u0161 biv\u0161i nad\u0161kof – opravijo en tak ateisti\u010dni pogreb spominov, ki za njih nimajo nobene vrednosti. In pripravijo prostor novemu, novim do\u017eivetjem, novim spominom. Krog se sklene, do nadaljnjega.<\/p>\n\n\n\n Take mamo. Nova omara, ki je zahtevala poseg v kolektivni zgodovinski spomin.<\/em><\/p>\n\n\n\n \u010cetrtek, 7. februarja<\/strong> Kolegica Dana ostane doma zaradi virozne h\u010derkice Stelle, zato se namesto nje podam v farmacevtsko dru\u017ebo na briefing. Na hodniku oprezam, \u010de se nam bo pridru\u017eila biv\u0161a sodelavka Dunja, ki je pred tednom dni pre\u0161la na njihovo stran. Ne, danes se nam \u0161e ne bo pri\u0161la pokazat, mogo\u010de drugi\u010d, pri kak\u0161nem pomembnej\u0161em projektu. Farmacevti nam predstavijo nov antidepresiv s \u0161e hitrej\u0161im delovanjem, ki nam bo kdaj utegnil priti prav. Recimo, \u010de izgubimo nate\u010daj. In seveda, \u010de nam tek in teka\u0161ka dru\u017eba ne bosta pomagala pregnati morebitne depresije in anksioznosti. Prepri\u010dana sem, da se prav v teku, v premagovanju te\u017eav na poti do ve\u010djega cilja, skriva energija na\u0161ega \u017eivljenja. Ki iskri in oplaja tudi druge aktivnosti v \u017eivljenju.<\/p>\n\n\n\n \u010cetrtek je dan za predstavitev aktivnosti in strategije na\u0161e agencij. No, vsaj mojega dela. Zadeva se zavle\u010de in zato zamujam na trening. Irena me \u017ee \u010daka pri stadionu in v avtu med vo\u017enjo izvede rokohitrski striptiz. Sama smuknem v teka\u0161ko opravo pri Tikve\u0161u, kjer je danes za\u010duda manj teka\u010dev. \u0160pekulanti! Zabu\u0161anti! Oportunisti! Karieristi! Vsi se najbr\u017e \u0161parajo doma za podvige v Planici, mirno pakirajo za na pot, pripravljajo ma\u017ee za smu\u010di, otrokom dajejo v potovalke mehke medvedke, zase pobirajo literaturo s knji\u017enih polic… Kaj pa jaz? Vse to me \u010daka, ko pridem domov. Za povrh si nakopljem na grbo \u0161e izposojo teka\u0161kih \u010devljev pri svoji soplezalki iz alpinisti\u010dne \u0161ole. Kot da ne bi bilo dovolj, me za nova ledna vijaka zaprosi Sa\u0161a. Lani sem z njo in s Tino osvojila Skala\u0161ko z Ladjo v Severni triglavski steni in za moj rojstni dan \u0161e Direktno v \u0160piku. Valjda da je treba biti solidaren, pa \u010deprav na najbolj nemogo\u010d dan.<\/p>\n\n\n\n Na dan, ko Tovari\u0161 ni prav ni\u010d prizanesljiv s teka\u0161kim programom. \u010caka me ve\u010d kot 12 kilometrov teka, vmes pa \u0161e osem pospe\u0161evanj od podno\u017eja hale Tivoli do Bellevueja, kar nanese 17 kilometrov. Pravi desert! No, \u010de \u017ee nekaj let nisi jedel sladice, si zabrundam v brk, vendar ubogljivo sledim Andreju, Katji in Marjetki. Katja se predstavi z resni\u010dno zgodbo, tak\u0161no, kot jo pogosto pi\u0161e \u017eivljenje. Zato se nam ne mudi preve\u010d, pogovor je vrednej\u0161i od rekorda prej\u0161nji teden. Pri hali Tivoli mi postane vse ravno, kot se re\u010de, in brez prevelikega naprezanja te\u010dem za bolj\u0161o skupino. \u0160e celo Helena in Anja se mi ne zdita prehitri. O\u010ditno vsi hranijo mo\u010di, in jaz za njimi. Za jutri, ko bom prvi\u010d v \u017eivljenju stala na teka\u0161kih smu\u010deh. To bo \u0161ele komedija! Ampak brez muje se \u0161e \u010develj ne obuje. Upam, da bo Alpina dobro sedla na nogo. Kak\u0161nega \u017eulja si zdaj res ne morem privo\u0161\u010diti. Vseeno si za vsak slu\u010daj zapakiram v torbico za prvo pomo\u010d \u0161e nekaj obli\u017eev.<\/p>\n\n\n\n Petek, 8. februarja<\/strong> Danes je dan kulture. \u010ce bi o tem poro\u010dal radio Erevan, bi to v resnici pomenilo fiskulture, in \u0161e to amaterske. Na sre\u010do sredi \u010dudovite narave, za kar ni bilo prete\u017eko vstati \u017ee ob \u0161estih. Pa \u0161e to je prepozno (oziroma se predolgo obirava za odhod), zato se \u017ee dale\u010d pred odcepom za Tr\u017ei\u010d naba\u0161emo v kolono in po pol\u017eje osvajamo pot proti Gorenjski. Vo\u017enja poteka v ti\u0161ini; z razlogom imam enega od tistih dni. Pravijo, da se mi pred vsakim potovanjem vedno mo\u010dno poslab\u0161a, ampak je \u017ee tako, da ponavadi ve\u010dina opravkov pade name. No, in potem je tu hitro slaba volja, sploh ko ti\u010di\u0161 sredi avtocestnega Pol\u017eistana. In ko izve\u0161, da si v naglici namesto svoje vzel h\u010derkino zobno \u0161\u010detko, kar Anja ugotovi takoj, ko se primaje v kopalnico. Khm, vstajanje ob osmih zjutraj? O\u010ditno ima res nekaj za bregom. Obeta se Home alone IV, ni dvoma. Razpolo\u017eenje se mi popravi, ko se peljem skozi Gozd Martuljek in zagledam \u0160pik v ble\u0161\u010de\u010di sne\u017eni lepoti. Zdi se mi \u0161e bolj impozanten kot septembra. Dobro mi dene, da sem s tako lahkoto pri\u0161la \u010dez, alpinisti\u010dna te\u010dajnica.<\/p>\n\n\n\n \ufffc<\/p>\n\n\n\n Direktna v \u0160piku. Namesto torte za rojstni dan.<\/em><\/p>\n\n\n\n Prihod v Planico zbudi spomin na moj prvi in edini ogled plani\u0161kih poletov v \u017eivo, \u0161e v osnovno\u0161olskih dneh. Bolj kot imen pogumnih letalcev se spomnim prizora s takratnim politi\u010dnim veljakom Stanetom Dolancem, ki sta mu dva varnostnika, vsak na eni strani, dr\u017eala de\u017enik nad glavo. Oblast je takrat \u017ee na prvi pogled bila zelo \u0161irok pojem. Na te \u010dase spominjajo v Planici zgolj stare skakalnice. Olimpijski \u0161portni center Planica je na sre\u010do povsem nov, z dokaj\u0161njim standardom. Izposodim si lahko celo vso teka\u0161ko opremo, tudi ve\u010dje \u010devlje, tako da sem za hip pomirjena. Z Borisom dobiva vi\u0161insko sobo, \u017eal brez vi\u0161inskih pogojev, da bi si \u010dez no\u010d malce popravila svojo borno krvno sliko. Podnevi pa \u0161e lepo na\u0161tudirala osnove teka na smu\u010deh. Kaj ho\u010de\u0161 ve\u010d od \u0161portnega vikenda?<\/p>\n\n\n\n \ufffc<\/p>\n\n\n\n Prvi dan \u0161ole teka na smu\u010deh. I, kam bi del (te smu\u010di)?<\/em><\/p>\n\n\n\n Nas za\u010detnike vodi Mojca, bolj izku\u0161ene pa Simon. Prvi krog na stezi pod letalnicami mi gre \u2013 po mojem mnenju – presenetljivo dobro, prav tako naslednji. Na izhodi\u0161\u010de se vedno vrnem v enem kosu, brez padcev. Nato sledijo posami\u010dne vaje, kjer pa se \u017ee poka\u017ee, da mi koordinacija gibov ne di\u0161i najbolj. Ravnote\u017eje, \u0161e, \u0161e, celoten vtis pa ka\u017ee na to, da bo potrebno kar nekaj vaje za ve\u010dje prijateljstvo s smu\u010dmi. Medtem ko se lomim z dvotaktnim korakom, z zavistjo gledam bolj\u0161o skupino, ki \u017evi\u017ega mimo nas v drsalni tehniki. Na pogled je videti, kot da jih trenira sama Petra Majdi\u010d.<\/p>\n\n\n\n Komaj \u010dakam, da je \u010das za kosilo, saj mi zjutraj razen skodelice muslijev ni uspelo pripraviti in pospraviti spodobnega zajtrka. V Medulinu so nas na teka\u0161kih pripravah gosposko razvajali in gostili, zato se veselim podobne postre\u017ebe. A glej si ga zlomka, \u010deprav je dom v Planici navzven videti kot hotel vi\u0161je kategorije, ima za \u0161tedilnikom kuharico iz \u0161olske menze. Namesto konkretnega obroka se moram zadovoljiti s kro\u017enikom enolon\u010dnice s \u0161tirimi plavajo\u010dimi ko\u0161\u010dki klobase. Za posladek pa z rolado Triglav s \u010dokoladnim nadevom. Sre\u010do imam, da Borisu ne tekne, tako da z dodatnim kosom poskrbim za vnos kalorij. Kaj bi dala za kro\u017enik makaronov!<\/p>\n\n\n\n Po tem \u0161partanskem kosilu nas \u010daka drugi del vaj \u2013 spust po klancu. To me \u017ee bolj spominja na alpsko smu\u010danje in kmalu si nabildam ve\u010d samozavesti. Le-ta hitro izgine, ko nam Mojca predstavi soro\u010dni odriv z dvigom ene smu\u010dke. \u010ceprav naredim cel krog, je pogled name najbr\u017e grotesken. Razen redkih izjem v tej vaji povsem pogorimo, zato nas Mojca raje pospremi na \u010disto pravo teka\u0161ko progo, ki jo vsak po svoje prehodimo, presmu\u010damo in predri\u010damo. Ko pa smo \u017ee \u010disto blizu hotela, ni ve\u010d sile, ki bi nas odvrnila od njegove najve\u010dje blagodati \u2013 savne, v kateri si sprostimo razbolele ude. Ja, noge \u010dutim \u0161e od v\u010deraj\u0161njega teka. Kaj v\u010deraj\u0161njega, \u0161e od teka prej\u0161nji \u010detrtek. Od nedelje sem namre\u010d pretekla 55 kilometrov in moj ubogi tele\u0161\u010dek si zdaj \u017eeli samo troje: po\u010ditek, hrano, posladek. Za ve\u010derjo si nalo\u017eim krompirja, kolikor znese norma, merjena za otroke do 12 let. V sobo se vrnem \u0161e s kosom kruha in ga oplemenitim z vrstico 70% Lindta. Nutella to ni, ampak vsaj malo pocrklja brbon\u010dice.<\/p>\n\n\n\n Tako okrep\u010dana se pridru\u017eim zbrani dru\u017ebi v predavalnici, kjer na\u0161 gost Iztok Kordi\u0161 predstavi svoje \u010dude\u017eno popotovanje na teka\u0161kih smu\u010deh od juga do severa Finske. Ve\u010d kot 1800 kilometrov v 32 dneh! No, \u010de je njemu uspelo zdr\u017eati cel mesec v divjini, na minus 30, bom tudi jaz \u0161e dva dni. V sobi mi srce zaigra ob pogledu na tri jabolka, \u0161tiri pomaran\u010de, tri\u010detrt \u010drne \u010dokolade (Bajadero smo \u017ee pojedli) in dve energetski plo\u0161\u010dici. Predstavljati si moram, da sem na kak\u0161nem alpinisti\u010dnem vzponu, ko mi ni toliko do hrane, pa bom vzdr\u017eala tudi nepri\u010dakovani dietni program. Kaj nas \u010daka jutri na snegu, pa raje niti vpra\u0161am. \u0160e pred zaklju\u010dkom predavanja odletim v sobo z razgledom na teka\u0161ko progo, da ti zaupam, moj dragi dnevnik, svoje tegobe, zgode in nezgode. Lahko no\u010d, od velike teka\u0161ke nerode.<\/p>\n\n\n\n Sobota, 9. februarja<\/strong> No\u010d ni bila lahka, ker je Boris znova smr\u010dal. Stvar je ko\u010dljiva, ker zelo te\u017eko zaspim nazaj in naprej, kot bi se izrazil Milan Jesih. Z zaprtimi o\u010dmi \u017edim v postelji, kjer mi je vse tuje \u2013 od vzmetnice do penaste blazine. Na drugi postelji pa Boris \u017eaga, pili in s kova\u0161kim mehom podpihuje mojo nespe\u010dnost. Na sre\u010do ni tako hudo. Mojca nas odpelje na drugo progo z ve\u010d spusti. Vadimo drsenje na smu\u010deh in posku\u0161amo ujeti pravi ritem. Kak\u0161ni virtuozi nismo, sploh ne tak\u0161ni kot teka\u010di na tekmi, ki vsake toliko \u0161visnejo mimo nas. V gosjem redu napredujemo po zasne\u017eeni pokrajini in dve uri \u0161e prehitro mineta. Vle\u010de se samo klanec proti domu, kamor za\u0161printam, kolikor me smu\u010dke neso. \u010cas kosila se namre\u010d \u017ee bli\u017ea!<\/p>\n\n\n\n Vsi smo \u017ee zbrani v jedilnici. No, skoraj vsi. Boris je \u0161el odkrivat smu\u010di\u0161\u010de Vi\u0161arje, nekateri pa \u0161e u\u017eivajo v Kranjski Gori. Za mizo prisedejo Tone, Vanda in Zala, ki me vedno zabavajo z vrhovnikstrakovsko me\u0161anico optimizma in ironije. Zala je pa sploh prava carica, samostojna in iznajdljiva. \u010cez deset let bo Ameri\u010dane lahko u\u010dila, kaj je to samozavest serijsko.<\/p>\n\n\n\n Polnih \u017eelodcev (ja, tudi to je mogo\u010de!) se odpravimo na popoldanski trening. Ni kaj prida, ker mi roke spet ple\u0161ejo po svoje. \u010ce ho\u010dem podalj\u0161ati korak, avtomati\u010dno \ufffc Vse najbolj\u0161e, dragi Igor.<\/em><\/p>\n\n\n\n Vrhunec dneva vsekakor ni \u0161ola smu\u010darskega teka, pa\u010d pa Tovari\u0161ev rojstni dan. Ja, Igor je \u017ee ves dan videti vzrado\u0161\u010den, kot otrok, ki pri\u010dakuje torto. In res jo dobi, saj se Kaja in Gorazd potrudita in priskrbita v Kranjski Gori cvetober sla\u0161\u010di\u010darske umetelnosti. Zbrani v jedilnici mu zapojemo Vse najbolj\u0161e za te, dragi Igor, Igor pa stoji pred torto v rde\u010dem smu\u010darskem kombinezonu, ki od dale\u010d spominja na vesoljski kombinezon. Mislim, da je bil za hip res v nebesih, na\u0161 dragi Igor, dragi Tovari\u0161. Tudi on je za nas pripravil presene\u010denje. Po kosu so\u010dne torte se odvalimo po sanke in hajdi na pot proti Tamarju. Pot si osvetljujemo s \u010delnimi lu\u010dkami in z \u017ee rde\u010dimi lici prispemo do gorske ko\u010de. Tam si jih \u0161e dodatno porde\u010dimo s kuhanim vinom. Nato pa se vidno opogumljeni zagozdimo v sanke (ve\u010dina po dvoje) in se spustimo v neznano. Zvezde niso dovolj za varno pot, \u010delne lu\u010dke pa komajda odstirajo temine na vijugasti cesti in hitre sanka\u010de, ki v klan\u010dinah vijugajo levo in desno.<\/p>\n\n\n\n Saj \u017ee veste, da sem Simon. S smu\u010dni te\u010dem dan na dan. V\u010dasih pa tudi pono\u010di.<\/em><\/p>\n\n\n\n Med vriskanjem ob vsakem hitrej\u0161em spustu sre\u010dno prispemo do hotela. Otroci so \u017ee zaspani, nekateri tudi napol zmrznjeni, vsi pa prijetno utrujeni in polni do\u017eivetij. Ja, mislim, da je tale tabor res nekaj posebnega. Prepri\u010dana sem, da se pod to podpi\u0161e vseh 50 udele\u017eencev. Ah, kako bi mi zdaj pri\u0161lo prav, \u010de bi tale dnevnik lahko pisal \u0161e kdo poleg mene. Ker mi ob tako napolnjenem urniku zmanjkuje \u010dasa za dru\u017eenje, s tem pa tudi za zanimive \u0161torije. Ker pi\u0161em sproti, ob tistih redkih prostih minutah, se \u017ee zdaj opravi\u010dujem, ker bo zadnji dan najbr\u017e bolj skop. Sobe namre\u010d praznimo \u017ee ob desetih, ra\u010dunalnik se bo vrnil k Ireni, jaz pa bom pazila na USB klju\u010dek, kot da skriva literaturo, vredno vsaj Pulitzerjeve nagrade.<\/p>\n\n\n\n Nedelja, 10. februarja<\/strong> Ponovi vajo, Jo\u017ei. Tako se po\u010dutim, ko se odpravljam spat in se po dveh urah zbudim zaradi zvo\u010dne spremljave. Boris spet vle\u010de dreto in noben polo\u017eaj ne pomaga. Obra\u010dam ga na pet minut, si v u\u0161esa tla\u010dim \u010depke iz voska, pa ni\u010d. Idealna za\u0161\u010dita proti hrupu, kot pi\u0161e na embala\u017ei, se izka\u017ee za prazen ni\u0161trc, zato pograbim blazino in penast kovter in se \u017ee \u010disto penasta odvle\u010dem v kopalnico. Na tla zlo\u017eim suhe brisa\u010de in si naredim bivak. \u0160e dobro, da sem alpinisit\u010dna te\u010dajnica, si mislim, medtem ko posku\u0161am narediti iz ene samcate odeje mehko podlago kot tudi pregrinjalo, ki bi mi grelo vsaj ledvica. Kljub \u010depkom v u\u0161esih in kljub temu, da sem vsaj fizi\u010dno v drugem prostoru (vrat ne zaprem, ker se bojim, da bi mi zmanjkalo zraka), sli\u0161im zvoke iz bli\u017enje mizarske delavnice.<\/p>\n\n\n\n Za kak\u0161no uro zaspim, no, mogo\u010de sta bili celo dve. Ko zazvoni ura, se lahko takoj pogledam v ogledalo in v njem zagledam starej\u0161o \u017eensko z napihnjenim obrazom in zate\u010denimi udi. Gotovo je alkoholi\u010darka, ki na skrivaj pije. Mogo\u010de celo v kopalnici, srka stara!<\/p>\n\n\n\n Temu zunanjemu izgledu sledi tudi notranje po\u010dutje. Ki je za en d… Nobene mo\u010di ne \u010dutim, zgolj utrujenost. Ker se klin s klinom zbija, se vseeno odlo\u010dim, da grem na sneg, na svoj zadnji dan u\u010denja osnov klasi\u010dne tehnike. Pred odhodom si privo\u0161\u010dim \u0161e kavico in se zapletem v pogovor s Simonom, za katerega se izka\u017ee, da je \u017ee alpinist. Super, si mislim, mogo\u010de se \u0161e sre\u010damo kdaj v Paklenici ali pa v kak\u0161nih slovenskih hribih.<\/p>\n\n\n\n Z na\u0161o skupinico, ki se je vidno zmanj\u0161ala, jo odrinem proti Podkorenu. Ker je danes zadnji dan, popoldne pa ne stopim ve\u010d na smu\u010di, se odlo\u010dim, da si bom dala du\u0161ka. Smu\u010dam, kolikor se da hitro, tako da moram na vrhu vsakega klanca zajeti sapo. \u010ce je treba koga po\u010dakati, pa \u0161e toliko bolje! Mojca nas povabi, da se gremo pokazat \u0161e skupini, ki obdeluje drsalno tehniko. Do nje prite\u010demo ravno na vrhu klanca, tako da jo posku\u0161amo ujeti v smuka\u0161ki pre\u017ei. Seveda se takoj poka\u017ee pravilnost srbskega reka Sanja svinja o kokuruzu, ampak ni\u010d zato. V veselje mi je tekmovati, pa \u010deprav pridem na cilj kot zadnja. In nato jo odpujsam domov.<\/p>\n\n\n\n Tri gracije na pohodu.<\/em><\/p>\n\n\n\n No, ne \u0161e \u010disto domov. Po kosilu se na\u0161a \u010detvorica, aliansa Knezova-Medvedova, odpravi proti Tamarju. \u0160e enkrat. Tokrat ob\u010dudovat pokrajino pri son\u010dni svetlobi. Res se po\u010dutim \u010dude\u017eno, ko mi izpod \u010devljev \u0161kriplje sneg in mi v nosnice prodira mrzel gorski zrak. Na poti nas preseneti kolega Jan s punco Ur\u0161o. \u0160e dobro, da je Irena brez son\u010dnih o\u010dal, sicer nas, takole zamskirane, sploh ne bi spoznal. Pri ko\u010di smo \u0161e pred na\u0161imi teka\u010di na smu\u010deh, pa ne zato, ker bi bili tako hitri. Privo\u0161\u010dimo si \u0161e dormeo (t.j. tako velik, da postane\u0161 zaspan, ko ga poje\u0161) jabol\u010dni zavitek in \u0161tampiljko za knji\u017eico planinske transverzale. In potem odpeketamo proti Planici, proti Ljubljani, proti koncu \u010dudovitega vikenda. Kjer bo spanec vrednej\u0161i kot \u017eganec.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":" Dragi dnevnik, dragi soteka\u010di Ponedeljek, 4. februarjaREGENERACIJA: slu\u017eba, zve\u010der ogled razstave in zatem \u0161e Razo\u010daranih gospodinj Ponedeljek kot ponedeljek. Anja je \u017ee odpeketala v \u0161olo, novim dogodiv\u0161\u010dinam naproti, Boris pa \u0161e spi, ker si je nedeljski ve\u010der in dobr\u0161en del no\u010di rezerviral za montiranje film\u010dka s praznovanja 50-letnice na\u0161e dru\u017einske prijateljice. Ja, tiste zabave, ko […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[40,46],"tags":[],"class_list":["post-709","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-porocila","category-sport-in-jaz"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/709","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=709"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/709\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":710,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/709\/revisions\/710"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=709"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=709"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=709"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}
http:\/\/www.playboy.si\/blogi\/ales-bravnicar\/<\/a><\/p>\n\n\n\n
TEK: tek v klance po Mostecu, Ro\u017eniku, 15,9 km, 1.32.12, 160\/176<\/em><\/p>\n\n\n\n
PROST DAN<\/em><\/p>\n\n\n\n![\"\ufffcTake](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_2.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n
TEK: fartlek, teki v klanec pri Hali Tivoli (8 ponovitev in pol), 17 km, 1.35.24, 164\/174<\/em><\/p>\n\n\n\n
TEK NA SMU\u010cEH: u\u010denje osnov tehnike, 2 x 2 uri, skupaj 12-14 km, 120\/161<\/em><\/p>\n\n\n\n![\"Direktna](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_3.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n![\"\ufffcPrvi](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_4.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n![\"\ufffc\"\/](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_41.jpg\")
<\/figure>\n\n\n\n
TEK NA SMU\u010cEH: ponavljanje vaj, odkrivanje novih teka\u0161kih prog, 2×2 uri, 120\/160<\/em><\/p>\n\n\n\n
Vmes mi uspe za nekaj minut zatisniti o\u010di, ko priplavajo od nekod sanje. V enih nastopa dr. Hajdinjak, v drugih pa zasledim zgodbo o presajanju smreke iz khm, enega od hrva\u0161kih otokov na na\u0161e dvori\u0161\u010de. Weird. Ko zazvoni ura, se zelo po\u010dasi dvignem s postelje, ker \u010dutim nove mi\u0161ice, doslej \u0161e neznane, neizkori\u0161\u010dene. Bolijo me me\u010da, notranji in zunanji del stegen. Trudnega koraka se odvle\u010dem pogledat, \u010de je \u017ee \u010das za zajtrk. Trebu\u0161\u010dek namre\u010d \u017ee veka in si \u017eeli nekaj toplega. Razveseli me pogled na namaze in z lahkoto zma\u017eem skoraj pol kilograma kruha. Irena razkrije na\u010drte za dana\u0161nji dan: najprej tek, nato zgodnej\u0161e kosilo, nato tek, ki mu sledi ve\u010derja \u017ee ob petih, saj se zve\u010der podajamo na pohod v Tamar.
Reve\u017e vedno nastrada. To dejstvo prileti iz ust mulca s sosednje mize, kjer zajtrkuje dru\u017eina priznanega filozofa mlaj\u0161e generacije. Naj bo to popotnica za naslednje podvige na snegu.<\/p>\n\n\n\n
izgubim ob\u010dutek za gibanje. There is always space for improvement, si mislim, \u010de ne zdaj, \u010de ne letos, potem pa enkrat, no, bo \u017ee. Tekmovalno kariero sem \u017ee zamudila, smu\u010dam pa \u017ee zdaj bolje kot pol penzionistov v Planici. \u010ce kdo trpi zaradi mojega sloga, potem izvolite, javljam se za brezpla\u010dne (poudarjam, brezpla\u010dne) in\u0161trukcije. 041 621 304.<\/p>\n\n\n\n![\"Vse](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_5.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n![\"\ufffc\"](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_51.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n![\"Saj](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_6.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n
TEK NA SMU\u010cEH: tek proti Podkorenu in nazaj, pa \u0161e malo naokrog, 2 uri, 126\/163<\/em>
HITRA HOJA: do Tamarja in nazaj<\/em><\/p>\n\n\n\n![\"Tri](\"http:\/\/www.3ksport.si\/files\/images\/mv6_7.jpg\")
<\/p>\n\n\n\n