{"id":595,"date":"2024-01-23T20:25:13","date_gmt":"2024-01-23T19:25:13","guid":{"rendered":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=595"},"modified":"2024-01-23T20:34:09","modified_gmt":"2024-01-23T19:34:09","slug":"13-zoom-medulin-i","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=595","title":{"rendered":"13. ZOOM: Medulin I"},"content":{"rendered":"\n

TANK<\/strong>
Vlak enakomerno drdra svojo pesem. \u017de celo no\u010d me vozi v daljave. Slepe\u010de jutro me drami. Pred mano je nov dan, so nova do\u017eivetja. Pomanem si o\u010di, se pretegnem, za silo se uredim. Ugotovim, da sem popolnoma sam v vagonu. Kompozicija se cvile\u010de ustavlja. Zadnja postaja. Pula. Sobota dopoldne, 23. januarja leta 1993. Izstopim na peron. Nobenega potnika. Povpra\u0161am prometnika, edinega \u010dloveka v okolici, po prevozu do Medulina. Kak\u0161en taksi neki, me za\u010dudeno pogleda. Tu je vojna, zamomlja. Kaj je vojna na Balkanu, se mi ni sanjalo. Nisem je do\u017eivel, ob\u010dutil niti toliko kot vsi ostali. Prihajal sem iz drugega, svojega sveta. Z zahoda, iz Nem\u010dije.<\/p>\n\n\n\n

Ni\u010d mi ni bilo jasno. Hotel je odprt, so mi zagotovili. Bom \u017ee, si mislim in se oprtam. Na ramo velikanski, do vrha napolnjen nahrbtnik, spredaj manj\u0161i nahrbtnik, ro\u010dno prtljago bi rekli na letali\u0161\u010du, v eno roko vre\u010do narejeno za transport koles, v drugo potovalko. Ja, tisto najve\u010djo, ki sem jo dobil kot sponzorstvo pred prvim potovanjem na Havaje. Vse imam za enomese\u010dno bivanje in treniranje. Celo ve\u010d bi lahko rekel: svoje celotno premo\u017eenje tovorim. Otovorjen kot kro\u0161njar Ribni\u010dan se odmajam okrog postajne zgradbe. Kljub nejevernemu pogledu prometnika, z o\u010dmi vztrajno i\u0161\u010dem taksi, avtobus, prevoz… Parkiri\u0161\u010de, cesta, vse je popolnoma prazno. Izumrlo. Skoraj. Odmaknjenega, o\u010dem skritega zagledam, da ne morem svojim o\u010dem verjeti! Tank. Ne, to ni Tivoli in muzej NOB, se prepri\u010dujem. To je pravi pravcati tank. Po\u010dasi za\u010denjam razumeti. Prva niansa razumevanja besede vojna. Malo me postane strah za moje kro\u0161njarsko premo\u017eenje, na hitro me pre\u0161ine, da imam globoko v manj\u0161em nahrbtniku kar zajeten \u0161op bankovcev nem\u0161kih mark.<\/p>\n\n\n\n

Trenutek napetosti, razmislek. Navidez povsem mirno se raztovorim. Iz vre\u010de po kosih izvle\u010dem mojo specialko. Sestavljam, \u0161raufam: sedlo, pedale, balanco, kolesa. Kolo je v manj kot desetih minutah nared. Nih\u010de se mi ne pribli\u017ea, pravzaprav nikogar v bli\u017eini ne opazim. Samo upam, da me nih\u010de ne opazuje, ker sem \u0161e sam popolnoma negotov ali mi bo uspelo speljati z dvajset kilogramskim nahrbtnikom zadaj, manj\u0161im, da sem imel trebuh kot nose\u010dnica, spredaj in meter dolgo potovalko, ki je segala od sede\u017ea dale\u010d preko balance spredaj. Tudi sam sem bil kot tank nedale\u010d stran.<\/p>\n\n\n\n

Seveda mi je uspelo. Nekako sem otipal balanco, na \u010dude\u017een na\u010din dosegel pedale in, hajd, odkolovratil preko mesta, po obvoznici, proti Medulinu. Na cesti sem bil sam. Mir in samoto je par krat prekinilo oglu\u0161ujo\u010de hromenje bojnih reaktivcev, ki so parali nebo. Vojna! Tako malo v \u0161ali sem pomislil, da bi lahko bil prepoznan kot neznano sovra\u017eno vozilo in tar\u010da napada iz zraka.<\/p>\n\n\n\n

Ni\u010d ni bilo iz tega. Ne sicer varno, a kljub temu sem prikolesaril do Belvedera, mojega hotela. Prvi nadvse zahteven trening je bil tako za mano \u0161e pred vselitvijo v hotel. Parkiri\u0161\u010de prazno. Nikjer nikogar. Raztovorim. Medtem se zbirajo, receptor, natakar, bade majster, \u2026 kot bi me te\u017eko pri\u010dakovali. Nejeverno so me opazovali, skomigali z rameni, na koncu pa vseeno pritrjevali. Sprejem sem ob\u010dutil kot bi se popraskan vojni veteran vrnil s fronte. Mislim pa, da sem celotnemu osebju hotela tisti dan in naslednji mesec mo\u010dno prirasel k srcu. “Rat, a ludi Slovenac s biciklom,” so se mi \u0161e velikokrat nasmihali.<\/p>\n\n\n\n

ONE MAN BAND<\/strong>
Ni\u010d ve\u010d se mi ni mudilo. Nenadejano sem opravil kolesarski in trening mo\u010di. Tako sem se do kosila lepo v miru namestil. Pu\u0161\u010dobno je bilo v hotelski avli, po hodnikih. Pu\u0161\u010dobno ob \u010dasu kosila v jedilnici. Poleg ene dvajset\u010dlanske nogometne ekipe \u0161e takole za prste obeh rok posameznikov. Skupaj torej morda trideset gostov v hotelu s kapaciteto 850 le\u017ei\u0161\u010d. Stanje se je venomer spreminjalo. Nogometa\u0161i so kon\u010dali svoje priprave. Individualni gostje so prihajali in odhajali. Ostalo nas je nekaj \u0161portnikov in en simpati\u010den par. On je bil, kot sem izvedel, slikar, ki je bil nekako zaljubljen v Medulin in je \u017ee ve\u010d let redno prihajal sem. Ona, simpati\u010dna dama. Po obna\u0161anju sode\u010d nista bila nikakr\u0161en zdolgo\u010dasen zakonski par, prej bi rekel, da sta u\u017eivala v sve\u017ei romanci. Takole kar mimogrede se je zgodilo, da smo na obroke v jedilnico prihajali samo \u0161e jaz in slikarski par. \u010cez par dni pa tudi njiju ni bilo ve\u010d na spregled. Nekaj \u010dasa sem dejansko bil edina \u017eiva du\u0161a v ogromnem hotelu-hi\u0161i strahov. Ravno tako ni bilo. Tu so bili \u0161e: Slovenka Marija in drugi receptorji, no\u010dni \u010duvaji, ekipa kuharjev, natakarjev in natakaric s prijazno Branko, skupina \u010distilk in sobaric, \u010cikada-\u0161ef \u0161porta s svojim pomo\u010dnikom, ekonom, hi\u0161niki, razni hi\u0161ni mojstri, urejevalci okolice, prodajalka v trafiki, frizerka. Prihajali so vsak dan na \u0161iht. Praviloma za manj kot 200 mark mese\u010dno, kot so mi poto\u017eili, ko smo si postali dovolj zaupni. Taka mno\u017eica osebja mi ni in mi verjetno nikoli ve\u010d ne bo stregla. Pa naj kdo re\u010de, da nisem bil profi!<\/p>\n\n\n\n

SAUNA<\/strong>
Drugo jutro, kot je bila moja navada, \u0161e pred zajtrkom, jo poln trenin\u0161kega zagona in dobre volje mahnem na bazen. Prvi vtis je bil zelo prijeten. Toplo, morda \u017ee malo du\u0161e\u010de, in nekako po soli zaudarjajo\u010de ozra\u010dje je dobro delo. Skok v vodo. Izjemen u\u017eitek, ni\u010d me ni streslo, kot se mi to prakti\u010dno vedno dogaja, ko pri\u010denjam s plavanjem. Mojega veselja pa je bilo \u017ee po nekaj preplavanih dol\u017einah domala konec. Voda v bazenu je bila za plavanje prevro\u010da. Zakuhal sem kot ekonom lonec, v glavo sem bil verjetno podoben kuhanemu raku. Umika ni, si mislim. Saj vendar ne morem \u017ee \u010disto na za\u010detku odstopat od zastavljenega trenin\u0161kega plana. Ni\u010d, sem si mislil, danes potrpim, potem se bo pa \u017ee uredilo. Trening sem dokon\u010dal na slede\u010d na\u010din: deset do petnajst minut sem zdr\u017eal v vodi, nato pa se oprhal z ledeno mrzlo vodo in ves postopek ponovil pet ali \u0161est krat. Saunanje in knajpanje je pa tako ali tako zdravo, sem premleval. Ve\u010dji problem bi bil, \u010de bi bila voda premrzla, sem se bodril. Kako sem se motil, sem ugotovil \u0161ele v naslednjih dneh.<\/p>\n\n\n\n

Takoj po plavanju sem poiskal bade majstra, da to malenkost, kot sem mislil, urediva. Kar nisva na\u0161la skupnega jezika. Zatrdil je, da je voda “sasvim normalna”, in da zelo ustreza nogometa\u0161em, da si pridejo po napornih treningih namo\u010diti razbolele ude. Kar vztrajen sem moral biti, da sem ga prepri\u010dal in sva skupaj izmerila temperaturo. Tja \u010dez 33, proti 34 stopinjam je kazal termometer. Te\u017eko ga je bilo prepri\u010dat, da bi bilo morda tudi za nogometa\u0161e \u010disto v redu, \u010de bi bil voda kako stopinjo manj vro\u010da. Tako, na pol se je strinjal z mano in mi ne ravno prepri\u010dljivo obljubil, da bo uredil. Ni\u010d kaj bistveno bolje ni bilo naslednji, pa \u0161e naslednji dan. Uh, kako sem te\u017eko \u010dakal dne, ko so fuzbalerji kon\u010dno spakirali svoje kov\u010dke. Lepo sem povedal, da bi bila zame, edinega plavalca v bazenu, idealna temperatura tam med 27 in 28 stopinjami. Ni\u010d od tega! Uporabil sem \u0161e zadnje oro\u017eje. Zrecitiral sem mu, koliko prihranka bi pomenilo hotelu ogrevati vodo v 33 metrskem bazenu za pet stopinj manj. Nekako sva se dogovorila, da bo uredil. Pa ni. \u010ce\u0161, da par dni vodovodarja, ki se razume na vse te regulacijske ventile, ni v slu\u017ebi. Pa sem ga do\u010dakal. Spremembe ni bilo ravno velike. Kar direktno od mojstra sem izvedel, da se je nekaj baje pokvarilo, zasko\u010dilo in kaj dosti ne more zni\u017eati ogrevanja. Po vseh pro\u0161njah, prepri\u010devanjih in posegih smo kon\u010dali tam nekje pri 30 stopinjah, ni\u017ee ni \u0161lo. \u010clovek nikoli ne ve, kaj je zanj najbolj\u0161e. Morda me je pa ta izku\u0161nja s saunanjem in knajpanjem naredila tako \u017eeleznega?<\/p>\n\n\n\n

KARANTENA<\/strong>
Kar lepo sem se v\u017eivel v ritem \u017eivljenja. Trening, tu\u0161iranje, hrana, po\u010ditek, trening, tu\u0161iranje, hrana, spanje,\u2026. Po\u010dasi pa \u010dloveku taka monotonija zleze v kosti. Predvsem s hrano ni bilo lahko. Ne, kar se koli\u010dine ti\u010de. Na\u010din priprave in raznovrstnost pa sta po\u010dasi postala te\u017eava. Nisem izbir\u010den. V hrani vidim predvsem nujno potrebno energijo. Tudi osebje se je nadvse trudilo, da bi mi ustreglo. Nikakor jim vseeno nisem uspel dopovedati, kak\u0161ne so potrebe vrhunskega vzdr\u017eljivostnega \u0161portnika. Stalno so mi dodajali kaj za mo\u010d: mastno svinjsko meso, meso na \u017earu, ocvrta jajca, hrenovke, klobase, salamo, sir\u2026Jaz pa sem samo sanjal o: sadju, zelenjavi, ri\u017eu, kosmi\u010dih, testeninah\u2026 Nekje smo se ujeli. Ne vem zakaj, ampak polento z mlekom so mi pa z veseljem pripravljali. Morda kot nostalgijo na kuharjevo otro\u0161tvo? Skoraj vsak ve\u010der sem je dobil v neomejenih koli\u010dinah. Najve\u010dja popestritev je bila torta. Izvrtal sem, da ima maratonec Roman, ki mi je nekaj \u010dasa delal dru\u017ebo, rojstni dan. Presenetil sem ga s torto, ki je je bilo dovolj za vse \u0161portnike in osebje v restavraciji. Samo enkrat v celem mesecu sem se zve\u010der odpravil ven. Izkoristil sem dejstvo, da sem tudi sam praznoval rojstni dan in namesto ve\u010derje v hotelu, dru\u017ebo poznanih \u0161portnikov povabil ven. Nepozabna je bila pot po popolnoma praznem mestu, popolnoma druga\u010dnem, kot smo ga poznali iz \u010dasov pred vojno. Mrtvo, vse razen ene pizzerije, takoj ob vstopu v mesto, je bilo zaprto, dobesedno zabito. Vojna. Pizzo, ki sem jo jedel tisti dan, si bom zapomnil po dveh stvareh. Zame bo ostala za vedno najslastnej\u0161a, seveda predvsem zaradi dejstva, da je bila nekaj povsem drugega kot hotelska hrana, ki mi je dobesedno gledala \u017ee iz u\u0161es. In po ceni. Kar nisem mogel verjeti, ko nam je prijazen lastnik, edinim gostom tisti ve\u010der, prinesel ra\u010dun. Za vsako pizzo mi je zara\u010dunal nekaj ve\u010d kot eno marko. Prav sram me je bilo in te\u017eko sem mu pogledal v o\u010di, ko sem mu nekako iz usmiljenja pla\u010dal dvojno zahtevano ceno. Pa navadno ne blestim ravno po tem, da bi dajal napitnine. \u0160e danes, ko gledam vso razko\u0161je te in drugih gostiln ob morju, se spra\u0161ujem, kako so pre\u017eiveli v tistih te\u017ekih, vojnih \u010dasih\u2026..<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

TANKVlak enakomerno drdra svojo pesem. \u017de celo no\u010d me vozi v daljave. Slepe\u010de jutro me drami. Pred mano je nov dan, so nova do\u017eivetja. Pomanem si o\u010di, se pretegnem, za silo se uredim. Ugotovim, da sem popolnoma sam v vagonu. Kompozicija se cvile\u010de ustavlja. Zadnja postaja. Pula. Sobota dopoldne, 23. januarja leta 1993. Izstopim na […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":0,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[40,45],"tags":[],"class_list":["post-595","post","type-post","status-publish","format-standard","hentry","category-porocila","category-trenerjev-zoom"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/595","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=595"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/595\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":596,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/595\/revisions\/596"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=595"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=595"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=595"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}