{"id":2389,"date":"2024-01-26T09:46:41","date_gmt":"2024-01-26T08:46:41","guid":{"rendered":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=2389"},"modified":"2024-01-26T17:58:26","modified_gmt":"2024-01-26T16:58:26","slug":"3k-kolesarske-pocitnice-tirolska-matej-hrescak-2","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=2389","title":{"rendered":"3K kolesarske po\u010ditnice Tirolska, Matej Hre\u0161\u010dak"},"content":{"rendered":"\n

3K kolesarskih “po\u010ditnic” sem se letos udele\u017eil prvi\u010d. Po\u010ditnice sem v navednicah zapisal zato, ker \u017ee od lani, ko sem na Stravi opazoval, kaj so 3K-jevci zganjali v Italiji, menim, da je ta izraz za celotedensko naprezanje pri poganjanju pedal popolnoma neustrezen. Kakorkoli, teh po\u010ditnic sem se pred odhodom kar malo bal, saj nisem velik ljubitelj klancev – le teh pa je na Tirolskem, kamor se je letos odpravilo 21 3K-jevcev, ne\u0161teto. Vseeno je bila udele\u017eba zame takoreko\u010d nujna, saj kot kandidat za Ironmana preprosto moram nabrati \u0161e nekaj kolesarske kondicije in mo\u010di pred tekmo. In kako bi to lahko naredil bolje kot v dru\u017ebi podobno prismuknjenih ljudi, s katerimi skupaj \u0161vica\u0161 do kak\u0161nega prelaza ali vrha, in pod budnim trenerjevim o\u010desom?<\/p>\n\n\n\n

\"\"<\/figure>\n\n\n\n

Prva ogrevalna tura je sledila \u017ee kmalu po sobotnem prihodu do nastanitve v Oberleins, in sicer smo naredili kraj\u0161o popoldansko turo do vrha doline Pitztal. To je bila tudi edina tura, ki smo jo naredili skoraj vsi kolesarji skupaj, preostale dni smo se seveda razdelili v ve\u010d jakostnih skupin, ki so delale tudi razli\u010dno dolge oz. naporne ture. Sam sem padel v grupo, ki so jo sestavljali \u0161e Janez, Vesna in Nicholas, zadnje dni se nam je nekako pridru\u017eil \u0161e Bojan, ki je sicer skupaj z Igorjem na za\u010detku \u0161e sku\u0161al dr\u017eati priklju\u010dek z najmo\u010dnej\u0161imi. Kot naj\u0161ibkej\u0161i (predvsem pa najte\u017eji) kolesar v svoji grupi sem se zavedal, da bo verjetno moj glavni cilj teh po\u010ditnic \u010dim manj zaostajati za ostalimi pri vzponih (le kdo ima rad, da se ga na vrhu \u010daka?), ob hkratnem upo\u0161tevanju Igorjevih navodil, koliko normalizirane mo\u010di lahko porabim, da se ne bom prekuril.<\/p>\n\n\n\n

\"F1\"\/<\/figure>\n\n\n\n

\u010ci\u0161\u010denje koles, menjava gum itd. se je odvijalo v popoldanskem \u010dasu.<\/em><\/p>\n\n\n\n

\u017de drugi dan smo (predvsem zaradi lepega vremena, ki v naslednjih dneh ni bilo zagotovljeno) zastavili tako, kot se za klene 3K-jevce spodobi: s 130 km dolgo turo s skoraj 4000 m vi\u0161incev. Kon\u010dni cilj je bil ledenik Kaunertal na 2750 m nadmorske vi\u0161ine. \u017dal se razen velikega jezera, pri katerem smo se ustavili in si napolnili bidone, od poti ne spomnim prav veliko, saj sem bil zatopljen v cesto in kolesarje pred seboj ter seveda v powermeter. Je bil pa vsaj razgled z vrha res veli\u010dasten! Skorajda vreden mojega 4-urnega sopihanja v klanec. Tudi spust je bil izjemno lep! Z eno izjemo: nesre\u010dnega padca. Na enem izmed levih ovinkov je Nicholas o\u010ditno napa\u010dno ocenil ostrino ali pa prepozno zaviral in se je zaletel v ograjo ter padel. Janez, ki je peljal za njim, se je za las izognil tr\u010denju, a vseeno konkretno oplazil ograjo, meni pa to ni uspelo in sem priletel v Nicholasovo kolo in zletel s svojega kolesa na cesto. Prva stvar v mojih mislih po pristanku na trden asfalt je bila, ali je Nicholas v redu, druga pa, \u010de je moje kolo v redu. Hvala bogu smo vsi odnesli le z nekaj povr\u0161inskimi ranami (no, Nicholas si je odkru\u0161il del zoba), pa tudi kolesa so ostala cela. Uboga Vesna, ki je peljala prva in na\u0161e nesre\u010de ni videla\/sli\u0161ala, je v velikih skrbeh kmalu pripeljala nazaj pogledat, \u010de smo sploh \u0161e \u017eivi. Doma sva z Nicholasom gospodu trenerju povedala, da sva poleg vzponov in spustov potrenirala \u0161e padce, hehe. V glavnem, Miha nam je razku\u017eil rane in bili smo pripravljeni za nove izzive.<\/p>\n\n\n\n

\"F2\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Jezero v Kaunertalu in pogled nanj navzdol kako uro pozneje, pred vrhom vzpona.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Tretji dan smo morali turo zaradi de\u017eja za 2 uri prestaviti, kar mi je prav lepo koristilo – po zajtrku sem \u0161e za dobro uro zaspal. Tudi na tej kratki 60 km turi se nismo izognili vi\u0161incem, nabrali smo jih za 1500 m. Je bil pa ta dan zame dejansko kar naporen – pokazalo se je, da nisem vajen intenzivno kolesariti ve\u010d dni zapored, sploh pa ne v klance z dvomestnim procentom naklona. V mislih sem klel svojih 78 kg! Ko bi bil vsaj nekaj kil la\u017eji – morda bi bilo znosneje po teh klancih… Tudi popoldne, ko smo doma okrevali, si pripravljali hrano in prali kolesarske drese (Jurij, \u0161e enkrat hvala lepa za posojo banjice in pralnega pra\u0161ka!), sem \u010dutil veliko utrujenost.<\/p>\n\n\n\n

\"F3\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Klanci \u010dloveka utrudijo. Mene \u0161e posebej.<\/em><\/p>\n\n\n\n

V torek sem se na sre\u010do zbudil dovolj regeneriran in motiviran za hladen in de\u017eeven dan, ki nas je \u010dakal. Ker je precej de\u017eevalo, smo zopet za par ur prelo\u017eili \u0161tart, vmes pa sva se z Darjanom kar v kolesarski opremi lotila partije biljarda, da je \u010das hitreje minil. Opravili smo \u0161e en konkreten vzpon na prelaz K\u00fchtai in ravno na sredi klanca je za\u010delo zopet de\u017eevat. Ob \u017ee tako zelo nizki temperaturi je bil de\u017e \u0161e dodaten motivator, da malo bolj pritisnem na pedala in pridem \u010dimprej do vrha. Vesna in Janez sta po svoji navadi odbrzela naprej, jaz pa sem po\u010dasi lovil Bojana pred seboj, ki je prav tako kot jaz izgledal, da se \u017ee precej matra. Ne vem, \u010de bom kdaj pozabil tisti tunel, kjer se je cesta dvignila na 15%. Zdelo se mi je, da bi \u0161el pe\u0161 hitreje. Ve\u010dkrat je bilo treba vstati na pedala. Pa je vseeno \u0161lo brez ustavljanja \u2013 majhna mentalna zmaga!<\/p>\n\n\n\n

\"F4\"\/<\/figure>\n\n\n\n

\u010cakanje, da preneha de\u017eevati. Brez tak\u0161nega ali druga\u010dnega \u0161porta pri 3K-jevcih ne gre.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Premra\u017eeni in premo\u010deni kolesarji smo si privo\u0161\u010dili \u010daj v baru na prelazu, nato pa smo uporabili Igorjevo preizku\u0161eno metodo in si pod dres zatla\u010dili papir, preden smo se v vetrovkah spustili navzdol. Ko smo stopili ven iz lokala, je bil pravi \u0161ok. Kak\u0161en mraz! Prvih nekaj minut me je zeblo za znoret, sredi spusta je bilo pa \u017ee v redu. Za finale dneva nas je \u010dakal \u0161e vzpon iz Oetza do nastanitve, ki smo ga ta teden \u0161e ve\u010dkrat ponovili in nam bo verjetno vsem ostal v spominu kot najve\u010dji nebodigatreba. Igor je z izbiro hotela sredi gorskega pobo\u010dja res poskrbel, da kolesarske ture vsak dan zaklju\u010dimo v slogu (in \u0161vicu).<\/p>\n\n\n\n

\"F5\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Na prelazu K\u00fchtai me je napralo in prezeblo, kot \u017ee dolgo ne.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Peti dan (sreda) nam je vsaj de\u017e prizanesel. Vzpon na Hahntennjoch je vseeno zaznamoval mraz in krepak veter, tako da sem \u017ee skoraj ob\u017ealoval, da sem si sredi klanca slekel rokav\u010dke. Ker je bila ta 50 km tura s 1800 m vi\u0161incev nekoliko bolj regeneracijsko zastavljena, sem imel celo prilo\u017enost malo ve\u010d gledati izjemno lepo naravo okoli sebe in vmes \u0161e re\u010di kak\u0161no besedo z Janezom, za nama sta prav tako nedeljsko vozila Igor in Vesna, ki zopet ni do\u010dakala Samove obljubljene dru\u017ebe. Na vrhu prelaza tokrat ni bilo zavetja ali skodelice \u010daja, obdajali so nas le zasne\u017eeni dvatiso\u010daki, zato smo se samo hitro poslikali in oddrveli nazaj v dolino. Tokrat smo zaklju\u010dni vzpon do hotela izvedli iz Imsta, kjer je bil klanec \u0161e dalj\u0161i in strmej\u0161i kot iz Oetza. Pa moram re\u010di, da me ni prav dosti ganilo. Po\u010dasi sem se privajal teh strmin.<\/p>\n\n\n\n

\"F6\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Nad Hahntennjochom so dvatiso\u010daki tudi sredi julija lahko zasne\u017eeni.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Na rednem ve\u010dernem sestanku\/dru\u017eenju je Darjan za naslednji dan, ko je bilo zopet lepo vreme, predvidel vzpon na Rettenbach nad S\u00f6ldnom, kjer potekajo tudi tekme svetovnega pokala v smu\u010danju. Kar malo zgrozil sem se, ko sem videl profil proge na ekranu njegovega ra\u010dunalnika. \u017de do S\u00f6ldna smo se morali stalno vzpenjati po dolini, od tam do vrha pa nas je \u010dakal \u0161e 12 km dolg klanec s povpre\u010dnim naklonom skoraj 11%. \u0160e celo Darjan je o Rettenbachu govoril spo\u0161tljivo, tako da mi je bilo jasno, da bo \u0161lo za neke vrste kraljevsko etapo. Z Vesno sva se samo spogledala \u010dez mizo in vedela, da v na\u0161i skupini ne bomo ni\u010d kraj\u0161ali ture, ampak \u0161tartamo iz hotela. Vse ali ni\u010d! Pot do S\u00f6ldna je bila \u010dudovita, kljub kolesarski cesti pa smo se ve\u010dinoma raje peljali kar po glavni cesti, saj je kolesarska precej ovinkarila in imela nelogi\u010dne vzpone in spuste. Zanimivo – niti en avto ni potrobil, vozniki tam na Tirolskem so ve\u010dinoma prav neverjetno strpni in po\u010dakajo na primeren trenutek, da te prehitijo. Bojan ne bi bil Bojan, \u010de si na kolesu ne bi vzel \u010das in s telefonom slikal in snemal – res pravi piarovec! Brez njega bi v klubu imeli polovico manj dokumentiranih trenutkov.<\/p>\n\n\n\n

\"F7\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Kam gremo? Tja, kjer je sneg. Nekje bo \u017ee zmanjkalo ceste.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Nekje v daljavi smo videli Igorja, ki je sam bil bitko s to progo. Pri nas je Janez vlekel grupo vse do S\u00f6ldna, nato so \u0161li z Vesno in Nicholasom na vzpon hitreje kot midva z Bojanom. Zabije te \u017ee prvih nekaj sto metrov, ko se cesta postavi pokonci, potem pa naklon \u0161e kar vztraja. Bilo je mu\u010dno, ampak lepo: cesta po pravici velja za eno lep\u0161ih na svetu. Ampak joj, kako se je vleklo! In ko pride\u0161 do postaje \u017ei\u010dnice na vrhu, je \u0161e 1 km ceste navzgor. Tam je tudi tabla z oznako, da gre za najvi\u0161jo asfaltirano cesto v EU. Fotka seveda obvezna! Po kosilu na postaji je zopet sledil hladen spust nazaj v dolino in vsem neljub poslednji klanec do hotela. Takrat mi je bil najbolj odve\u010d. Po 125 km in 3000 vi\u0161incih smo si lahko samo iskreni \u010destitali in \u0161li po\u010divat.<\/p>\n\n\n\n

\"F8\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Igor nas je nau\u010dil nov trik. Da te pri spustih manj zebe, si pod dres natla\u010di\u0161 papir ali brisa\u010dke. Empiri\u010dno smo ve\u010dkrat dokazali, da to deluje.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Za petek mi je bilo \u017ee popolnoma vseeno, koliko km in vi\u0161incev bomo naredili. Preve\u010d sem \u017ee dal skozi v zadnjih dneh, da bi mi bilo sploh mar. Tistih 50 km gor ali dol \u2013 nima veze. No, naredili smo 85 km dolg krog okoli Haimingerberga, ki pa je bil precej zahrbten, saj smo morali opraviti 10 km vzpona z 10% naklonom. No, to je pa bilo matranje! Noge nikakor niso mogle ve\u010d obra\u010dati pedal kot prej\u0161nje dni. Videl sem, da je bilo tudi Bojanu hudo. Komaj sva se prisvaljkala na vrh, kjer so naju \u017ee \u010dakali ostali kolesarji. Videlo se je, da imamo \u017ee vsi po\u010dasi kar dovolj. \u0160e celo Igorja sem tisti dan sli\u0161al re\u010di, da jutri ne namerava na kolo – in to kar nekaj pove! V soboto zjutraj smo zato po zajtrku res le \u0161e spakirali in od\u0161li domov.<\/p>\n\n\n\n

\"F9\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Konec kolesarjenja smo proslavili s picami in pivom.<\/em><\/p>\n\n\n\n

Celotna izku\u0161nja mi bo kljub mrazu, vetru, de\u017eju in padcu ostala v lepem spominu, sploh pa ne bom pozabil vsakodnevnih ve\u010dernih dru\u017eenj, kjer je Samo poskrbel za to, da so nas trebuhi boleli od smejanja. Igorju in Darjanu pa gre kar najve\u010dja zahvala za vso organizacijo in izvedbo po\u010ditnic!<\/p>\n\n\n\n

Kar se mojega kolesarjenja ti\u010de, lahko povem, da sem za\u010del dolge in strme vzpone druga\u010de dojemati. Prej sem se jih, \u010de se je le dalo, izognil, na Tirolskem pa sem jih bil prisiljen odvozit. In ker mi je uspelo, sem izgubil tisto neko strahospo\u0161tovanje in mr\u017enjo. Sedaj me v bistvu ne motijo ve\u010d. \u010ce jih je treba odpeljat, jih pa bom. Sploh pa tistih nekaj nadvozov, ki me kmalu \u010dakajo na mojem ravninskem Ironmanu.<\/p>\n\n\n\n

Za konec naj zaklju\u010dim s citatom iz himne 3K kolesarjenja po Tirolskem:<\/p>\n\n\n\n

“Tine, a greva u grapa? Ne, k gre d\u017e!”<\/p>\n\n\n\n

\"F10\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Tirolska se je izkazala kot \u010dudovit kraj za kolesarjenje. Veliko naravnih in kulturnih znamenitosti.<\/em><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

3K kolesarskih “po\u010ditnic” sem se letos udele\u017eil prvi\u010d. Po\u010ditnice sem v navednicah zapisal zato, ker \u017ee od lani, ko sem na Stravi opazoval, kaj so 3K-jevci zganjali v Italiji, menim, da je ta izraz za celotedensko naprezanje pri poganjanju pedal popolnoma neustrezen. Kakorkoli, teh po\u010ditnic sem se pred odhodom kar malo bal, saj nisem velik […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":2798,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[44,40],"tags":[],"class_list":["post-2389","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-ostali-dogodki","category-porocila"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2389","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=2389"}],"version-history":[{"count":2,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2389\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":2799,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/2389\/revisions\/2799"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/2798"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=2389"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=2389"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=2389"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}