{"id":1816,"date":"2024-01-25T19:08:02","date_gmt":"2024-01-25T18:08:02","guid":{"rendered":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1816"},"modified":"2024-01-25T19:08:02","modified_gmt":"2024-01-25T18:08:02","slug":"moj-prvi-ironman-marta-ivanusic-im-avstrija-celovec-29-6-2014","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1816","title":{"rendered":"Moj prvi ironman \/ Marta Ivanu\u0161i\u010d – IM Avstrija, Celovec 29.6.2014"},"content":{"rendered":"\n

Thats me, ironwoman <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

Pot do tega je bila dolga, v\u010dasih naporna, vendar ve\u010dino \u010dasa lepa in nasmejana. Nasmejana zaradi pozitivne energije vseh, ki me obdajajo.<\/p>\n\n\n\n

Pa se vrnimo malce nazaj, najprej v \u010das, ko nisem bila tako nasmejana, ko je bilo treba sprejet tudi kak\u0161en poraz, neuspeh, vendar je vse \u0161ola za nekaj.<\/p>\n\n\n\n

Med Copenhagnom in prijavo na Celovec<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Neuspe\u0161en zaklju\u010dek lanskoletnih priprav na ironmana je bil bole\u010d in \u0161e enkrat bole\u010d. Plan, da naredim 2013 ironmana ter se v prihodnjem letu posvetim bolj polovi\u010dkam, je padel v vodo. Pri mojem na\u010drtovanju nisem mogla narediti kljukice zato, je ostal grenak priokus. Kaj sedaj? Za celjenje neuspeha in ran je pri meni potreben vedno nov cilj, zato se septembra odlo\u010dim za Ljubljanski maraton, ki ga uspe\u0161no prete\u010dem v bolj\u0161em \u010dasu kot je bilo planirano in predvsem z u\u017eitkom in nasmehom. Obli\u017e na sezono je tu, samo kako naprej. Vedla sem, da bo treba enkrat narediti ironmana, da pozabim na neuspeh, druga\u010de bi mi vedno nekje tam odzadaj, za mo\u017egani bliskalo in opominjalo, da mi ni uspelo. Ja ni\u010d, pa gremoprobat \u0161e enkrat. Gledam \u0161e zadnji dve tekmi, ki sta bili odprti – Zurich in Nica. Na\u0161i gredo v Nico, ok, grem zraven. Pokli\u010dem Obija, vpra\u0161am kdaj se bodo prijavili, on pa meni \u00bbse nikamor ne mudi, je \u0161e veliko prostih mest\u00ab <\/sub>. Marta ne bi bila Marta, \u010de me ne bi nekaj glodalo, spet tam nekje za mo\u017egani\u2026.in tisti dan nisem mogla spat, dokler nisem organizatorjem napisalamail in jih povpra\u0161ala, kako je s prostimi mesti. V slu\u017ebi naslednji dan me \u017ee pri\u010daka odgovor in glej ga zlomka\u2026.samo \u0161e trideset prostih mest. Panika. Sporo\u010dim ostalim na\u0161im, ki se hitro prijavijo\u2026.in glej ga zlomka, spet smola za Marto \"Very. V denarnici ni moje kartice za pla\u010devanje preko interneta. \u0160ibam iz slu\u017ebe domov, se usedem za ra\u010dunalnik, odprem stran IM Nica in\u2026in\u2026.sold out. Sedim, gledam v ekran, \u0161e kr sedim in misli mi \u0161vigajo sem in tja. Za\u010dnem se \u017ee prav smejat, saj ne morem verjeti. A moram vedno jst pobrati vso smolo tega sveta. Pod nosom se obri\u0161em, sprijaznim se, da mi pa\u010d ni usojeno in grem na teka\u0161ki trening. Samo za kaj trenirati? Brez cilja se je te\u017eko motivirati, vendar \u010dez nekaj dni dobim mail od Andra\u017ea, ki me opozori na bo\u017ei\u010dno \u017erebanje za dodatna prosta mesta v Celovcu. Prijavim se in \u010dakam\u2026.in \u010dakam\u2026.vsak dan \u017erebajo dva\u2026\u2026po enem tednu ni \u0161e ni\u010d o mojem imenu\u2026.Odlo\u010dim se vzeti stvari v svoje roke, pi\u0161em organizatorju in naslednji dan dobim slot <\/sub>. Je rekel Matja\u017e: \u00bbNi organizatorja, ki se ne bi usmilil Marte <\/sub>.\u00ab Hvala Andra\u017e, brez tvojega opozorila, ne bi bila na \u0161tartu.<\/p>\n\n\n\n

Od prijave do \u0161tarta<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Potem se je pa za\u010delo. December in januar podobno kot prej\u0161nje leto, plavalno in teka\u0161ko obarvano s to razliko, da sem bazo delala po\u010dasnej\u0161e in bolj previdno. Vse je potekalo lepo po planu. Konec januarja \u0161e tek okoli Ljubljane, nato pa\u2026.lani po\u0161kodbe, letos zdravje. Zbolim prvi\u010d, viroza, en teden prisilnega po\u010ditka,nato en teden okrevanja, zbolim drugi\u010d, gripa z visoko vro\u010dino. Ko so ostali za\u010deli s kolesarjenjem, sem se doma smilila in kuhala v vro\u010dini. Na februar posku\u0161am pozabiti, v treh tednih dvakrat bolna. Nato za\u010dnem po\u010dasi tudi sama s kolesarskimi kilometri. Za\u010detki so bili klavrni, nikamor ni \u0161lo, Kaja in Obi sta me na vsakem klan\u010dku uvidevno \u010dakala, po ravnini trpljenje. A veste un filing, ko non stop pogleduje\u0161, \u010de je mogo\u010de guma prazna ali pa \u010de ti bremze stiskajo kolo? No, to sem jst delala ves \u010das. Ampak gume so bilenapumpane, bremze pa so tudi lepo delale, pa zadnje kolo seje prav tako pravilno vrtelo. Ja ni\u010d, pa\u010d letos nisem v kolesarski formi, ostali so pa rakete.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

In tako en teden, drugi teden, ko se je to trpljenje nadaljevalo \u0161e v tretji teden in ni bilo napredka, sem se po\u010dasi za\u010dela sekirati. Pride april in z njim koperski brevet. Uspelo se mi jeprivle\u010dti do Podgorja, trpljenje in bole\u010dine v plju\u010dih na \u010crnem kalu, vsega je bilo preve\u010d in v solzah sem se obrnila nazaj proti Kopru. Ostali na\u0161i so se pogumno podali v te\u017ekih razmerah in uspe\u0161no prekolesarili brevet v de\u017eju. Pri meni spet smiljenje, vendar so se mi malo odprle o\u010di. Nekaj je narobe z mano. V ponedeljek takoj na pregled krvi, katastrofa. Slabokrvnost. Po eni strani olaj\u0161anje, da vem kje ti\u010di razlog za tak\u0161no trpljenje na treningih, po drugi strani pa strah, kako to popraviti in seveda, \u010de bo dovolj \u010dasa, da se poberem innatreniram. Brez Kajinih nasvetov in pomo\u010di, mi ne bi uspelo. Kaja hvaaaala. \u017de \u010dez pet dni sem bila pri \u0161portnemu zdravniku, za\u010delo se je zdravljenje. Nizko intenzivni treningi, veliko po\u010ditka, zdravniki\u2026in po\u010dasi se je za\u010delo obra\u010dati na bolj\u0161e. Maja sem pri\u0161la spet na zeleno vejo, priprave v Dugi uvali so naredile korak naprej v formi, je pa bilo trpljenje <\/sub>, saj so bili ostali kompanjoni na\u0161pi\u010deni in natrenirani.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Duga Uvala: \u00bbA je res treba it na kolo?\u00ab. Vsi na\u0161pi\u010deni, Marta pa s kislim obrazom <\/sub><\/p>\n\n\n\n

Kolesarski vikend na Mostu na So\u010di<\/em><\/strong> je bil naslednja stopni\u010dka v formi. Klanci, klanci in \u0161e enkrat klanci, lepa narava, dobra dru\u017eba in veliko smeha in zabave.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Matajur: za tak\u0161ne trenutke se je fajn v\u010dasih malo pomatrat <\/sub><\/p>\n\n\n\n

Teka\u0161ko sem za\u010dela lepo stopnjevati formo, intervalni teki so bili vse hitrej\u0161i in spro\u0161\u010deni. Plavalni del ne bom omenjala prav posebej, saj je vse ostalo tako kot vedno. Pa\u010d v plavanju ne u\u017eivam, najbolj bom sre\u010dna, ko bo v triatlonu plavanje zamenjala kak\u0161na druga disciplina.<\/p>\n\n\n\n

Trening tekma, half iron v Murecku<\/strong><\/em>, je bila nenak\u0161en pokazatelj, kje smo s formo. Pri meni je je bilo plavanje v mojem stilu lagano sportski<\/em>, kolo tokrat bolj previdno, saj se je poznala kriza pomanjkanje kilometrov v marcu. Mi je pa zato uspel odli\u010den tek. Juhu, pa \u0161e fajn smo se imeli <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

\u010cmurek: zadnji metri do cilja<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Madonca, tk se matram, pa me ne more en tip\u010dek zmasirat \"Wink\".<\/p>\n\n\n\n

Dokler lahko med tekom pogledam za kak\u0161na mo\u0161ka bedrca, mam \u0161e nekaj rezerve, a ne <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

Nato je pri meni sledilo izredno te\u017eko obdobje, kombinacija slu\u017ebe in treningov. Od sredine maja pa do konca pouka, sem imela \u0161tiri \u0161ole v naravi, vmes treningi\u2026.. garanje iz dneva v dan, od treninga do treninga, vendar je na treningih letelo,forma se je dvigala. Na \u0161krge vse do zadnjega tedna pred tekmo. Hvala bogu za 3k-jevce, ob katerih \u0161e tako te\u017eki treningi postanejo lepi in nasmejani. O tekmi nisem veliko razmi\u0161ljala do zadnjega tedna, ker preprosto ni bilo \u010dasa.<\/p>\n\n\n\n

Teden pred tekmo<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Konec pouka, kon\u010dno \u010das za priprave na tekmo. Servis, feltne, kratki aktivacijski treningi\u2026 V sredo praznik in prvi\u010d v zadnjih dveh mesecih cel dan lenarjenje. Zunaj de\u017euje, doma le\u017eim na postelji, muzika na polno, na kolenih laptop in prvi\u010d se posvetim bolj podrobno pripravi na tekmo. \u0160tudiram pravila, sobotni razpored, progo\u2026..vmes pa \u010drvi\u010denje po \u017eelodcu, sprehodi v kopalnico\u2026.prvi\u010d se me je lotila \u017eiv\u010dnost. Ki je trajala in trajala cel dan. Pride petek, pakiranje vre\u010d, spet \u017eiv\u010dnost in sprehodi v kopalnico. No\u010d je bila dolga in neprespana. Sobota zgodaj zjutraj in 3K konvoj se za\u010dne premikati \u010dez Ljubelj v Celovec. Briefing, registracija, nato pa malo lenarjenja in pogovarjanja s kompanjoni, \u010dakamo, da pride ura za v tranzicijo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n


Smo spro\u0161\u010deni, nasmejani, ves \u010das se hecamo.<\/p>\n\n\n\n

Vmes mi o\u010di begajo okoli po biciklih, feltnah in predvsem po nogah <\/sub>. Slin\u010dek prosim. I am in heaven.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Konec \u010dakanja, \u0161e skok v tranzicijo, priprava kolesa, kolesarske in teka\u0161ke vre\u010de, \u0161tudiranje prostora\u2026<\/p>\n\n\n\n

In nazaj v domov Ljubljano. Priprava bidonov, gelov, makaron\u010dki na sto in en na\u010din, polenta za zajtrk in neverjetno, zelo dobro spanje.<\/p>\n\n\n\n

Dan D<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Kratka no\u010d, ura zvoni ob 3.00, polenta, re\u010dem si, danes bo en lep dan \"Smile\", zagrabim torbo in gasa v avto. Hvala Petra, ker si se javila za \u0161oferja ob tej nenormalni uri. Telefonski klic v Nico, za\u017eelimo si sre\u010dno z Bojanom in Obijem, ki prav tako\u0161tartata svojo tekmo. Pot do Celovca je bila mirna, \u010de ne bi bilo ovinkov, bi verjetno celo zasmr\u010dala. Skoraj celo pot sem spala. Skok v tranzicijo, pumpanje gum, bidone v nosilce,pre\u010dekiram vreme, vse je ok in ven proti startu. Z Bo\u0161tjanom Ga\u010dnikom se znajdeva sama, ostali so ne vem kje, ampak sva bila ta prava dva skupaj <\/sub>. Son\u010dna krema, skok v neopren, oba imava nova nepreizku\u0161ena o\u010dala. Dva loleka na kupu itak <\/sub>. Greva na obalo, prva skupina \u017ee \u0161tarta, gneteva se med neopreni, ho\u010deva v vodo, da se ogrejeva in preizkusiva nova o\u010dala, ko ugotoviva, da ne bo \u0161lo. Kaaaaj? Zategnem vrvico in pritisnem o\u010dala, da mi zaradi vakuuma skoraj o\u010di sko\u010dijo ven, vmes se pohecava, nasmejiva. \u0160e en velik problem imava. Dva para natika\u010dev, ki jih nimava komu podati. Zlo\u017eiva jih optimisti\u010dno ob rob pomola v upanju, da naju pri\u010dakajo zve\u010der. Postaviva se bolj levo od srednjega pomola, malo \u0161e predebatirava, kje bi bilo bolj\u0161e se postaviti, ko se kar naenkrat mno\u017eica poda v vodo. Ali sva presli\u0161ala pok pi\u0161tole ali pa\u2026ne vem, hiter objem, sre\u010dno in zaplavava.<\/p>\n\n\n\n

Vedla sem, da bodo prvi metri hudi, vendar da bo tako hudo, pa ne. Mesarsko klanje, brcanje, plavanje \u010dez mene, vle\u010denje, udarjanje, se je na sre\u010do kon\u010dalo prej kot sem predvidevala. Po cca 300 metrih se je stanje umirilo in prvi\u010d za\u010dnem u\u017eivati. Ne prvi\u010d tisti dan, ampak prvi\u010d na triatlonski tekmi u\u017eivam v plavanju. Umirim dihanje, vijugam med plavalci, kadar se kdo odlo\u010di, da bi zaplaval \u010dez mene, za\u010dnem brcati z nogami <\/sub>, skratka u\u017eivancija. Seveda sem plavala lagano sportski brez zadihanosti in pri tem u\u017eivala. Kmalu je pri\u0161el prvi obrat, pa drugi, nato ob vsakem vdihu zagledam son\u010dek, ki se je za\u010del dvigati in si spet re\u010dem: Danes bo en lep dan <\/sub>. Kanal in zadnjih 900 metrov. Nobene gu\u017eve, vse poteka tip top. Za piko na i, ves \u010das plavanja v kanalu opazujem en par\u010dek, ki me je spremljal celo pot in snemal. Verjetno sta me zamenjala s kom, kajti celoten kanala sta prehodila ob meni in snemala. Ali pa so opazili en \u010duden stvor v vodi, ki ima izbuljene o\u010di zaradi preve\u010d zategnjenih o\u010dal\u2026kar naenkrat ovinek in prvi cilj. Aleluja, prva <\/sub> je za mano.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Plavanje \u200b<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Tranzicija, tek do kolesa, Bo\u0161tjan je pred mano, nekaj kri\u010di, tek ob kolesu proti izhodu, Igor in Matej navijata, skok na kolo in gremo 180 km naproti. Nasmeh na obrazu, dober ob\u010dutek v nogah, letelo je\u2026.prvi ta pravi klanec je \u017ee za mano, slovenski navija\u010di navijajo, nasmeh. Tudi glavni klanec je tu, mno\u017eica navija, ploska, muzika nabija, berem napise na cesti in se po\u010dutim kot na Tour de France-u. Potem pa samo \u0161e navzdol. Je vrajt. Nasmeh je izginil iz obraza, treba je bilo garati tudi po ravnem in navzdol. Mo\u010dan veter v prsa in bo\u010dni sunki so me skoraj skoraj sklatili s ceste, zato sem \u0161la dol z aerobarov in raj\u0161i mo\u010dnej\u0161e dr\u017ealo balanco. Takoj mi je bilo jasno, da moja \u017eelja po \u010dasu okoli 10.30 splavala po vodi oziroma v tem pri meru, da jo je odpihnilo. Pa\u010d v vetru ne znam dobro voziti, strah me je biti na aerobarih,\u2026.No, prvega kroga je konec, 3K navija\u010di me pozdravijo na obratu, pozabim na veter in gasa dalje veselo v drugi krog.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Kmalu me prehiti kolesar in se postavi pred mano, neham poganjam, po\u010dasi delam razdaljo, na cca 5 metrov sem, ko z robom o\u010desa zagledam sodnika ob meni. Ne pogledam ga, upam, da bo \u0161el dalje, \u0161e pove\u010dujem razdaljo, gledam pred sebe in dol\u2026in ga ignoriram. Glasen pisk iz pi\u0161\u010dalke mestrezne in ne preostane drugega kot da ga pogledam in zagledam \u010drn karton. Ufff, sranje. Cel krog vozim zgledno in po pravilih, pol pa nekaj sekund predolgo delam razdaljo, pafa\u0161em po\u010ditek. Za trenutek mi vse dol pade, vendar se hitrozmotiviram in gremo dalje. \u0160e Kaja, ki pridno dela dolgi teka\u0161ki treningi, mi pomaha ob progi, in gasa dalje. Prve de\u017ene kapljice so tu, mokra cesta\u2026.in upam, da bom \u010dimprej v tisti vasi s penalty box-om, da se vsaj izognem de\u017eju. Velikagu\u017eva pod rumenim \u0161otor\u010dkom, za\u010duda nobenega Avstrijca, re\u010dem par besed \u0161e z enim Slovencem in me \u017ee spustijo na progo. Nato pa \u0161e 70 km do konca po mokri cesti. Spusti so bili previdni, saj se jih je kar nekaj zalimalo po tleh. Oba klanca sta bila nekoliko bolj strma kot prvi krog, navija\u010dev je bilo manj. Samo najbolj trpe\u017eni so vztrajali v mokrem in vetrovnem vremenu. \u0160e spust po mestu, poganjanje na polno zadnjih 5km do cilja, \u0161tevec ka\u017ee 25km\/h. Preklejem veter in si ponovim, danes bo en lep dan J. In sem dol s kolesa, \u0161e ena <\/sub> v moji glavi.<\/p>\n\n\n\n

Tranzicija in gremo odte\u010di \u0161e maraton. Samo \u0161e maraton in konec. Prvi kilometri so hitro minili, \u017ee kaj kmalu \u010dutim mi\u0161ico na nad kolenom, kot da bi me hotel kr\u010d. Nobene panike, pove\u010dam dozo solnih tablet, malo ve\u010d spijem na prvih dveh okrep\u010devalnicah, in te\u010dem\u2026in te\u010dem\u2026in te\u010dem. Glava pa dela s polno paro. Spomnim se Matja\u017eevih besed, to ni maraton, to je 4x10km. Prvo si re\u010dem, da grem pogledati zgornji zavoj proge, nato spodnji zavoj. Med tekom si postavljam cilj na vsakih 5km, takrat si re\u010dem, samo \u0161e polovica do kljukice, nato 8., 9. In 10 km ter . Grem v spodnji zavoj proge in proti centru, kmalu si naredim polovi\u010dno <\/sub>, \u0161e malo pa je tudi druga tu. Aplavz, glasno navijanje in vzpodbujanje \u017dirovcev, nato 3k point, spet hvala vam navija\u010di, vsaki\u010d sem kar poletela\u2026.do prvega ovinka <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Nato si re\u010dem, da si grem zdaj \u0161e enkrat ogledati zgornji zavoj proge, sigurno sem spregledala kak\u0161no lepo stvar ob progi. Kmalu se pri\u010dnejo te\u017eave. Slabina v trebuhu, vmes grem na strani\u0161\u010de, posku\u0161am bruhati, pa ne gre. Odlo\u010dim se, da bom brez gelov. Nekaj \u010dasa samo voda, da se slabost umiri. Prvi\u010d uporabim gobice, saj \u010dutim, da se mi telo pregreva. Mo\u010dim si glavo, tilnik\u2026. Nato se znotraj mojih malih zmag v obliki \u0161tirih kljukic ob vsakih desetih prete\u010denih kilometrih pojavijo novi cilji. Moji novi kraj\u0161i cilji so okrep\u010devalnice. Te\u010dem samo \u0161e od ene okrep\u010devalnice do druge, na za\u010detku se ustavim, sprehodim se do konca okrep\u010devalnice, vmes se ohladim z mokrimi spu\u017evami, pijem vodo ali izotonik in tek. Tek, tek in \u0161e enkrat tek\u2026vmes se pa spra\u0161ujem, zakaj se nekdo po tak\u0161nem trpljenju \u0161e enkrat ali pa ve\u010dkrat prijavi na tekmo. Zakaaaj? Zakaj bi se \u0161e enkrat prijavila? Nikoli ve\u010d. N I K O L I V E \u010c . Nekako se podam \u0161e po zadnjo kljukico, navija\u010dem poka\u017eem samo \u0161e prst, nobenega nasmeha ali mahanja, samo prst. Dvig kazalca na eni roki, s katerim poka\u017eem mojim navija\u010dem, da umiram na obroke, da pa sem jih vesela J: Na to sem jih \u017ee opozorila, ko bodo videli kazalec, pomeni muerto J. Center, polovi\u010dna kljukica v moji glavi, \u0161e malo, \u0161e malo. Po obratu prvi\u010d zahodim ( okrep\u010devalnice ne \u0161tejejo <\/sub> ). Pet km pred kljukico se ustavim, naredim nekaj korakov in si re\u010dem, ne morem ve\u010d. Kratek preblisk v glavi me strezni in spet te\u010dem, oba klan\u010dka oz. podvoza, ki sta postala skor navpi\u010dna, prav tako hodim, ampak brez slabe vesti, ker so to vsi delali, pa \u0161e hitrej\u0161i si s hojo kot s tekom. Nato pa te\u010dem brez zaustavljanja. Zadnji dve okrep\u010devalnici izpustim, saj vem, da \u010de se ustavim, ne za\u010dnem ve\u010d te\u010di. Gledam v pete enega teka\u010da pred sabo in te\u010dem in pre\u017eivljam agonijo in \u010drne misli. Mislim\u2026ko zdaj berem ta stavek, bi se najraj\u0161i po glavi. Imela sem enega postavnega triatlonca pred sabo, jst pa gledam njegove pete. Peteeee!!! Ne me\u010da ampak pete!!!. Obup <\/sub>. Kon\u010dno pride tabla 41km, a kaj ko \u017ee vem, da je zadnji kilometer v resnici dolg 1,5km. Zadnja kljukica v glavi je tudi tu, 4×10 je za mano, samo \u0161e en ovinek, pa drugi ovinek, pa imamo oba desnega in levega, ampak nekako res pride ciljna ravnina, glasni navija\u010di, vidim na\u0161e, in si naredim \u0161e zadnjo, najve\u010djo <\/sub> v glavi <\/sub> CILJ.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Za nagrado pa dobim lub\u010dka od \u0161panskega tekmovalca. Hvala Tatjana, \u010deprav sem bila muerto, se ga spomnim <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

Hvala vsem navija\u010dem, ki ste vzpodbujali, navijali ob progi, doma ob ra\u010dunalnikih, v mislih…<\/strong><\/p>\n\n\n\n

H<\/strong>vala 3K, da so se mi \u017eelje uresni\u010dile.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

To je to, pot do cilja je kon\u010dana. Rekla sem nikoli ve\u010d, pravijo pa tudi, da se zare\u010denega kruha tudi najve\u010d poje <\/sub>.<\/p>\n\n\n\n

Marta<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

Thats me, ironwoman . Pot do tega je bila dolga, v\u010dasih naporna, vendar ve\u010dino \u010dasa lepa in nasmejana. Nasmejana zaradi pozitivne energije vseh, ki me obdajajo. Pa se vrnimo malce nazaj, najprej v \u010das, ko nisem bila tako nasmejana, ko je bilo treba sprejet tudi kak\u0161en poraz, neuspeh, vendar je vse \u0161ola za nekaj. Med Copenhagnom […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1817,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[40,41],"tags":[],"class_list":["post-1816","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-porocila","category-triatlonske-tekme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1816","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1816"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1816\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1818,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1816\/revisions\/1818"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1817"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1816"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1816"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1816"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}