{"id":1701,"date":"2024-01-25T18:18:42","date_gmt":"2024-01-25T17:18:42","guid":{"rendered":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1701"},"modified":"2024-01-25T18:18:43","modified_gmt":"2024-01-25T17:18:43","slug":"maraton-prej-in-potem-polona-strnad","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1701","title":{"rendered":"Maraton: prej in potem, Polona Strnad"},"content":{"rendered":"\n

\u010ceprav sem se za nastop na maratonu odlo\u010dila \u017ee precej zgodaj in \u010deprav sem trenirala prakti\u010dno vse leto, me je bilo same tekme kar strah, bolj, kot me je bilo vsakega nastopa na polovi\u010dnem triatlonu. Morda sem podlegla bolj mno\u017ei\u010dni in medijski obravnavi maratona, morda me je skrbelo za moje telo, ki se v kombinaciji razli\u010dnih disciplin veliko bolj znajde. Maraton je zame predstavljal poseben izziv.<\/p>\n\n\n\n

EN TEDEN PRED TEKMO<\/p>\n\n\n\n

Ponedeljek je in \u0161e \u0161est dni me lo\u010di do mojega prvega maratonskega nastopa. V meni se za\u010denja neka neznana nemirnost, ki mi zapoveduje, da moram biti v tem zadnjem tednu kljub predpisanemu po\u010ditku vendarle aktivna.<\/p>\n\n\n\n

\u00bbMaraton je v glavi!\u00ab mi v vedno ve\u010djem tempu in vse glasneje odzvanja v vsaki celici mojega telesa, kar sama razumem kot opozorilo, da mora biti za maraton v glavi prav nekaj posebnega: neki skrivni recepti, aduti, ki tokrat niso v rokavu, jokerji ali kvizkoti, \u010darobne formule, male skrivnosti velikih mojstrov, nekaj pa\u010d, s \u010dimer bi se izognila ali pa vsaj omilila mo\u017ene primere  najve\u010djega presene\u010denja, neke povsem nepredvidljive situacije, tako imenovane krize, nalete v zid ali kakor koli se \u017ee re\u010de te\u017eavam na progi. Nekje v ozadju mojih misli se vendarle ogla\u0161a moj spomin in me hrabri, da sem si nekaj tovrstnih izku\u0161enj \u017ee pridobila na dosedanjih tako teka\u0161kih kot triatlonskih preizku\u0161njah, ne nazadnje tudi na dveh IM polovi\u010dkah, ampak kamor koli se obrnem, karkoli preberem, s komerkoli se pogovarjam, povsod ska\u010dejo v ospredje opozorila, da je maraton posebna zgodba, tekma, na kateri \u010dlovek ne u\u017eiva, ampak trpi, in da je tri \u010detrtine uspeha na maratonu \u2013 v glavi. In sem \u0161la raziskovat, kaj bi to lahko bilo in, kar je verjetno najbolj pomembno, ali morda v glavi \u017ee je?!<\/p>\n\n\n\n

Spomnim se prvih misli na maraton in s tem prepri\u010danja, da sama toliko \u010dasa za teka\u0161ke treninge nimam. Potem je pri\u0161la ideja od zunaj: akcija Adidasa in \u0160port TV-ja me je pripeljala do odlo\u010ditve in do kon\u010danih priprav na maraton, torej do to\u010dke, ko je pred mano najpomembnej\u0161e. Predvsem Gregor je boter moje odlo\u010ditve za maraton. Do zdaj ni bilo prehudo, kaj pa \u0161e bo, pa (na sre\u010do) zdaj \u0161e ne vem. In: za kar se odlo\u010di\u0161, za tem mora\u0161 stati! ‘NI\u010c NI TE\u017dKO, KAR SE MORA!’ bi tako lahko bila moja prva mantra, prvo polnilo v glavi v tistih te\u017ekih trenutkih na maratonu.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Veliko sre\u010do imam, da sem obkro\u017eena s \u0161portnimi prijatelji, ki spremljajo moje priprave na maraton in me tako nemalokrat zelo dobro poznajo. Ravno od njih zadnje dni pogostokrat sli\u0161im, kako dobro sem pripravljena: Igor me hvali preko Garmina, Rok mi pove, da imam \u0161e veliko rezerv; ravno ko tole pi\u0161em, berem njegove spodbudne besede o tem, da sem zdaj za 50% bolje pripravljena kot sem bila maja, pred nastopom na dunajski triatlonski polovi\u010dki. Uau, \u010de to ni spodbuda, direktno za v glavo?! Z obema bomo v naslednjih dneh, verjetno vendarle bolj v teka\u0161kem smislu,  prav gotovo \u0161e dodelali pravi pristop do tekme. Oba mi napovedujeta neverjetne tempe, ki pa jih bom, glede na to, da sem zmogla tudi vse njune treninge, seveda sku\u0161ala realizirati. In to bo gotovo ena izmed pomembnih spodbud: VERA IN SPODBUDA TRENERJEV torej!<\/p>\n\n\n\n

Niti ne za njimi, ampak ob njih, ob\u010dutim naklonjenost teka\u0161kih prijateljev, kamor \u0161tejem tudi Matja\u017ea: vsi po vrsti me spodbujajo, hrabrijo, slavijo. Tudi njim se zdi, da sem tako dobro pripravljena, da ne bom imela nobenih te\u017eav. Ni pomembno, s kom od njih se pogovarjam, vsak je tako prepri\u010dan vame, da se mu niti ne upam omeniti mojih skrbi, od teh da grem vendarle na maraton in da le-ta ni enak npr. 21-ki, do tistih, da ti pot do cilja zagotavlja ne samo telesna pripravljenost, ampak predvsem tisto, kar ima\u0161 v glavi. Matja\u017e tako kot trenerja verjame celo v mojo nadzvo\u010dno pripravljenost, me pa potrpe\u017eljivo poslu\u0161a in miri, celo prera\u010dunava grame OH-jev, ki jih rabim za med tekmo. Vsi me navdajajo s prijetnimi ob\u010dutki samozavesti, z dejstvom, da zmorem: SAMOZAUPANJE bo \u0161e ena od mojih manter za te\u017eke minute!<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Ok, priznam, morda je zdaj moj ob\u010dutek rahlo bolj miren, ampak, kako naj vem, da so to tiste stvari, ki so mi\u0161ljene, da so v \u010dasu maratona v glavi, in predvsem to, da so tiste prave? Ker tega ne vem, \u0161e i\u0161\u010dem naprej, tokrat grem na Google in odtipkam ‘maraton psihologija’. Zelo hitro najdem \u010dlanek z naslovom Mentalni namigi, kako se pripraviti na maraton Eve Kova\u010d, sodelavke znanega \u0161portnega psihologa dr. Mateja Tu\u0161ka. Seveda s pozornostjo preberem njene namige in si jih sku\u0161am zapomniti: oblikujte si mo\u010dno spodbudo, vodite dnevnik treningov teka, posku\u0161ajte trenirati v vseh mogo\u010dih pogojih, spomnite se pozitivnih izku\u0161enj, med treningi vadite tehnike preusmerjanja pozornosti in ‘mo\u010den kot lev’. Seveda si kar se da mo\u010dno \u017eelim kon\u010dati tekmo, tudi Tatjanino opozorilo na vse prete\u010dene kilometre v zadnjih dveh (500km) in zadnjem mesecu (285km) je izredno navdihujo\u010de in tudi treningov po povsem mokrem PST-ju ni manjkalo. Med ostalimi namigi se mi zdita najve\u010dji neznanki zadnja dva, torej se lahko v teh dneh \u0161e malo bolj posvetim njima. \u00bbS preusmeritvijo pozornosti prekinete informacijo o bole\u010dini, utrujenosti in se zato z njo la\u017eje soo\u010date. Dobro je, da to \u017ee treniramo na treningih, da ne bomo te tehnike prvi\u010d uporabili na maratonu.\u00ab Ok, misli bodo mo\u010dnej\u0161e od telesa, bodo, ni druge, res (tega sem se nau\u010dila tudi \u017ee pri Matja\u017eu, ki je imel za IM tudi neke podobne adute). Druga pa je, da si \u00bblahko predstavljate, kako ste mo\u010dni kot lev ali kako lahko te\u010dete kot galeb, ki leti po \u0161irnem modrem nebu nad morjem.\u00ab Aha, zdaj se mi je posvetilo, to pa so misli, ki so v glavi in ki te navdahnejo z mirnostjo, mo\u010djo, zmagovalnostjo in vero, da zmore\u0161. Super, nekaj teh misli bom \u0161e na\u0161la in si jih pripravila, sploh, \u010de je to edino, kar mora biti v klju\u010dnih trenutkih maratona \u2013 v glavi. MENTALNA PRIPRAVLJENOST je o\u010ditno zelo pomembna.<\/p>\n\n\n\n

Verjetno mi bo prav pri\u0161el tudi kak\u0161en ob\u010dutek, ki sem ga \u017ee do\u017eivela na treningu. Zanimivo je, da me je marsikdo pomiloval ob podatku, koliko kilometrov sem morala prete\u010di na posameznem treningu, sama osebno pa sem se dolgih tekov vedno bolj veselila. Vedno ve\u010dkrat se mi je namre\u010d tam po 15. kilometru dogajal ob\u010dutek popolne spro\u0161\u010denosti, nekak\u0161nega lebdenja, miselnega u\u017eitka in neizmerne vznesenosti, ki me je popeljal v povsem nov, moj svet in ki me je prepojil z neizmerno sre\u010do. Tam sem bila sama s sabo, kot najlep\u0161a in najbolj\u0161a princeska, vse okrog mene pa je bilo prelepo. Vedno bolj sem si \u017eelela dolgih tekov in vedno bolj sem u\u017eivala v njih. In morda bi mi prav pri\u0161la ta SPRO\u0160\u010cENOST tudi na tekmi.<\/p>\n\n\n\n

Razmi\u0161ljam, da bom v teh dneh vzela v roke tudi kak\u0161no knjigo, da mi bo morda razkrila \u0161e kako dodatno skrivnost, ki mi bo pomagala. Spomnim se, kako prav mi je pri\u0161la knjiga Kiliana Jorneta Te\u010di ali umreti pred dunajsko polovi\u010dko: Kilian je vrhunski gorski teka\u010d in navajen vseh mogo\u010dih zapletov, bole\u010din, trenutkov dvoma in nepopustljive borbenosti in v njegovem zapisu dobi\u0161 veliko mo\u017enosti za to, da si pripravljen na ‘stisniti zobe’. Morda jo bom listala \u0161e enkrat, morda bom vzela \u0161e kaj drugega. Gotovo ne bo odve\u010d.<\/p>\n\n\n\n

\u017de zdaj vem, kako mo\u010dno je z mano vsa moja dru\u017eina. Precej pri\u010dakovano se za glasno navijanje \u017ee zdaj prijavljata Ur\u0161ka in mami in to\u010dno vem, kako bosta z mano. Tudi Tina, Brin in Matja\u017e bodo po\u010dasi napovedali svojo prisotnost, vem pa, da \u010detudi je ne bodo, bodo ob progi. Seveda bom vesela njihove spodbude, gotovo me bo gnala naprej, je pa res, da so verjetno \u017ee do zdaj najbolj ob\u010dutili mojo  udele\u017ebo na maratonu: kak\u0161na ve\u010derja ali kosilo manj ali morda (le) kasnej\u0161a priprava, nepospravljanje stanovanja, moja odsotnost ali\/in moji prihodi \u017ee krepko v no\u010d jih spremljajo gotovo vsaj zadnji mesec. Prav oni so tisti, ki so ob\u010dutili tisto zahtevno plat priprav na maraton, ko treningi niso in niso bili kraj\u0161i od dveh ur, ko sem zve\u010der samo padla v posteljo in ko smo \u0161li na nedeljski izlet ob enih popoldan J. Gotovo bodo veseli, da bo konec tega obdobja in da me bodo vsaj za trenutek ali dva dobili nazaj. Morda bo posredi tudi PONOS, prav gotovo bo pa OLAJ\u0160ANJE za vse moje najdra\u017eje, in tako tudi zame. Morda je tudi to lahko mantra za tiste te\u017eke trenutke na maratonu, saj se bo po njem kon\u010dalo eno in za\u010delo drugo obdobje, v katerem bom vsaj nekaj \u010dasa spet malo ve\u010d doma. SRE\u010cA MOJE DRU\u017dINE!<\/p>\n\n\n\n

Joj, kako me zanima, ali je to tista prava vsebina, ki jo bom imela v glavi pred in med maratonom. Je \u0161e kaj, kar lahko naredim \u017ee\/\u0161e danes, da mi bo potem la\u017eje v nedeljo?<\/p>\n\n\n\n

MARATON IN TRENUTKI PO NJEM<\/p>\n\n\n\n

In je pri\u0161el tudi ta dan, ki sem ga sprejela z me\u0161animi ob\u010dutki. Mislim, da se me je trema presenetljivo mo\u010dno dotaknila in tako sem si \u017ee od jutra prigovarjala vse pozitivnosti, ki sem jih poznala. Po rutinskih pripravah in zajtrku sem se odpravila na prvi zbor v Jakopi\u010dev drevored, kjer sem se sre\u010dala z Adidasovimi kolegi- Prijetno je bilo, vsi smo si \u0161e za\u017eeleli sre\u010dno, potem pa sem \u017ee lahko odhitela na pred Dramo. Tam je bila \u017ee zbrana 3K-jevska dru\u0161\u010dina, po obveznem skupinskem fotografiranju sem dokon\u010dala \u0161e zadnje priprave na \u0161tart. Vesela sem bila obiska mami in Matja\u017ea in po\u010dutila sem se res dobro. Tako razpolo\u017eena sem se odpravila na \u0161tart.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

S Klavdijo, Tatjano in Andra\u017eevo \u0160pelo smo se postavile v 3. cono bolj proti koncu in mirno po\u010dakale na pok pi\u0161tole. Malo ve\u010d kot osem minut smo potrebovale do pre\u010dkanja \u0161tartne \u010drte in \u2013 za\u010delo se je zares.<\/p>\n\n\n\n

Kmalu sva ostali sami skupaj s \u0160pelo in izkazalo se je, da bova tekli skupaj. Zanimivo je, da ti tekma, na katero se pripravlja\u0161 nekaj mesecev, nasproti pripelje ljudi, na katere nisi ra\u010dunal. S \u0160pelo sva tako ostali skupaj ves prvi krog, povsem pod nadzorom sva imeli tempo, lahko sva \u0161e kak\u0161no rekli, na postajah je \u0160pela kozar\u010dke vode pobirala za obe. Kdaj pa kdaj se nama je pojavilo vpra\u0161anje, ali nisva morda prehitri, ampak ob koncu prvega kroga je meni ura pokazala okrog 1:58 ali 1:59, s \u010dimer je bil prvi cilj izpolnjen: prvi krog kon\u010dati pod dvema urama. Super!<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Tako sem se povsem pogumno odpravila v drugi krog, za katerega sem vedela, da ga bom tekla sama. Zapisa na uri \u0161e nisem pogledala, ampak od za\u010detka mi je \u0161lo kar dobro. Morda sem tempo upo\u010dasnila za sekundo ali dve, ampak kilometri so se lahko zbirali tako v moji glavi kot v moji uri. \u0160lo je, nisem imela ob\u010dutka, da upo\u010dasnjujem, \u010deprav sem vedela, da se moj boj \u0161ele za\u010denja. Ves \u010das sem si govorila, da naj bo drugi krog maratona podobno kot 21km po 90km kolesa, ko so ob\u010dutki tudi ne ravno lahkotni, in mi je \u0161lo. Pri Tehnolo\u0161kem parku so me razveselili moji doma\u010di, Matja\u017e in Brin sta z mano naredila nekaj metrov, in takrat tempo ni bil tako pomemben. Je pa res, da sem se \u017ee borila sama s sabo.\u00a0Pri Acapulcu me je \u010dakala Valentina z dodatnimi geli. Ful je bila spodbudna in njene besede so mi dale dodaten zagon. Nisem se predajala, pogumno sem se borila. Nekje na 26., 27. kilometru pa se je za\u010delo: neznansko so me za\u010denjale boleti noge, povsod, nad koleni, pod koleni, stopala\u2026 Ob\u010dutek je bil povsem nov, na treningih se mi to ni zgodilo niti enkrat. Ok, sem si rekla, verjetno je to zdaj to. Te\u017eko je, ampak boriti se je treba naprej. Sku\u0161ala sem jesti, tudi pila sem na vseh postajah, bole\u010dina pa na \u017ealost ni pojenjala, ampak je trmasto ostajala. Nisem se kaj dosti sekirala, \u010deprav me je seveda to motilo; tekla sem naprej pa\u010d po svojih mo\u010deh. Nekateri so me za\u010deli prehitevati, spet drugi so se ustavljali v silnih mukah, ki so izkazovale te\u017eave s kr\u010di. Tako sem se ves \u010das lahko bodrila, da mi ne gre slabo in da sem dobra, da se borim.<\/p>\n\n\n\n

Zanimivo je bilo, da kljub vsemu nisem obupavala, samo vedno te\u017eje sem si predstavljala pot do cilja. Bom sploh zmogla do konca, se bo enostavno pravilo ‘ena noga naprej, druga noga naprej’ izkazalo za najve\u010djo moro in nekaj povsem nedosegljivega?!<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Neeeeee, ne dam se, gremo naprej. \u010cas bo, kakr\u0161en bo, to, da bom maratonka, pa tudi \u2013 bo!!! Pri Ruskem carju me je presenetil Matja\u017e in se odlo\u010dil, da mi bo delal dru\u017ebo. \u00bbTi je v redu, \u010de te\u010dem s tabo?\u00ab, me je vpra\u0161al, jaz pa sem mu samo povedala, da ne morem govoriti. In sva \u0161la, malo po\u010dasneje, kot sem \u017eelela, ampak sva \u0161la. Matja\u017e je bil izredno spodbuden, pomirjujo\u010d, bli\u017eina cilja pa me je tudi dodatno motivirala, da sem se trudila bolj, kot sem se lahko. Bole\u010dina je bila vedno mo\u010dnej\u0161a in bila sem \u017ee podobna komajda premikajo\u010demu robotu J. Na 40. kilometru so me noge \u017ee tako bolele, da so moji izdihi postajali vse glasnej\u0161i, ampak takrat vpra\u0161anj na sre\u010do res ni bilo ve\u010d. Gremooooooo, delaj, garaj, \u0161e malo, pa bo\u0161 v cilju, sem vedela. Tako sem stisnila \u0161e tisto zadnjo ravnino, se potrudila do zadnjega atoma  mo\u010di in zmagoslavno pritekla v cilj. MARATONKA POLONA! Yes, uspelo mi je, prvi\u010d v \u017eivljenju sem pretekla malo ve\u010d kot 42km in to res v kosu, brez ene pavze, enega prehojenega koraka, ok, z enim pomislekom o tem, da bom zmogla, hkrati pa tudi z enim \u017earom boja in zmage. Juhej, uspelo mi je!<\/p>\n\n\n\n

Sama osebno sem presre\u010dna, zadovoljna sem s svojim nastopom in tudi ponosna sem nase. Hvala Roku in vsem 3K-jevcem za nesebi\u010dno podporo, spodbudo in razumevanje! Vesela sem za vse, ki so bili pred mano, in s spo\u0161tovanjem gledam na tiste, ki so bili na maratonu zato, da so pretekli cilj. Danes \u0161e bolj. Meni osebno pa se je potrdilo to povzdigovanje maratona, nekak\u0161no strahospo\u0161tovanje, ki ga ta tekma zahteva.<\/p>\n\n\n\n

<\/p>\n\n\n\n

Zdi se mi namre\u010d, da sem bila za nastop dobro pripravljena, naredila sem vse treninge in to ne slabo. S trenerjema smo skovali kompleksen in natan\u010den na\u010drt za tekmo, ki pa sem ga izpolnila le v prvi polovici proge. V drugem delu se je zgodilo, kar sem pri\u010dakovala, morda vendarle v manj\u0161i meri, \u00a0kajti svojega telesa z glavo nisem\u00a0 mogla ukrotiti. Sama glava pa je ostala optimisti\u010dna, spodbudna, tako reko\u010d brez kriz, saj so kilometri kar leteli in ob\u010dutka, da se tekma vle\u010de, nisem imela.\u00a0Verjetno bo imel kaj za povedati kdo od trenerjev in priznam, da me njihovo mnenje zanima. Od kod ta bole\u010dina v nogah, od kod neka povsem nova situacija, na katero sem bila sicer mentalno pripravljena, telesno pa ne?<\/p>\n\n\n\n

\u017de zdaj se veselim novih spoznanj glede vsebin, ki mi bodo tako tudi v prihodnje \u0161e vedno neznanka. Morda res v manj\u0161i meri, ampak \u0161e vedno (ok, poskus je bil do zdaj res samo eden) ne vem, kako se izogniti vsem tistim stvarem, ki se tako pogosto pojavljajo povsod, kjer se govori o maratonu. Tokrat sem po svojem vedenju vendarle naredila vse, kot je pred tak\u0161no tekmo treba, nekaj novega pa bo treba pogruntati \u0161e za sam nastop. Seveda si enkrat v prihodnje \u017eelim tudi drug del tekme odte\u010di po planu. No, in spet so pred mano novi izzivi, novi cilji in nove poti!<\/p>\n\n\n\n

Juhej, se jih \u017ee veselim. Priznam, da ne vem, \u010de bom zmogla po\u010dakati celo leto, da ponovno preverim vse elemente, ki so potrebni za uspe\u0161en nastop na maratonu, morda mi je tokrat zmanjkalo le malo. Je pa res, da zdaj, po prete\u010denem maratonu, \u0161e bolj obo\u017eujem triatlon in upam, da bom tudi v prihodnje na\u0161la dovolj \u010dasa, da ga bom uspela nadaljevati!<\/p>\n\n\n\n

Polona<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

\u010ceprav sem se za nastop na maratonu odlo\u010dila \u017ee precej zgodaj in \u010deprav sem trenirala prakti\u010dno vse leto, me je bilo same tekme kar strah, bolj, kot me je bilo vsakega nastopa na polovi\u010dnem triatlonu. Morda sem podlegla bolj mno\u017ei\u010dni in medijski obravnavi maratona, morda me je skrbelo za moje telo, ki se v kombinaciji […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1702,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[40,42],"tags":[],"class_list":["post-1701","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-porocila","category-tekaske-tekme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1701","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1701"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1701\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1703,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1701\/revisions\/1703"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1702"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1701"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1701"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1701"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}