![\"\"\/](\"https:\/\/3ksport.si\/images\/stories\/novice\/tekme\/Kona2013\/kona2013-siolrezultati.png\")
<\/figure>\n\n\n\nDa bodo pa zapisi z otoka kronolo\u0161ko popolni, bi moral na za\u010detku omeniti \u0161e \u010detrkov nenapovedan obisk s strani Lance-ovih prijateljev iz USAD-e. So zgleda videli, da sem na expu vzel dve plavalni kapci \u00bbI M true\u00ab, tako da sta popoldne pozvonila mo\u0161ki in \u017eenska, mi vzela kri in testirala mojo srame\u017eljivost pri oddaji urina (samo mo\u0161ki, na sre\u010do J). Birokracija seveda ni izostala. Pohvalno, da se tudi z nami AGrji ukvarjajo.<\/p>\n\n\n\n
No sedaj pa k stvarem, zaradi katerih smo pri\u0161li sem. K tekmi torej. Letos prvi\u010d brez znamenitih \u0161tampiljk pred \u0161tartom, je nova tehnologija omogo\u010dila popolne nalepke \u0161tartnih \u0161tevilk na na\u0161e roke. Poleg obveznega sponzorskega napisa, seveda! Pridih romanti\u010dne (triatlonske) zgodovine seveda ostal na \u0161tartu plavanja, 2000+ \u017eiv\u010dnih obrazov po ozkih stopnicah na tistih nekaj kvadratnih metrov peska in potem z metulj\u010dki v trebuhu in obotavljajo\u010dim korakom naprej v morje. Kot da bi bili geli pred \u0161tartom zadnja ve\u010derja. Pred pralnim strojem, seveda! Zvok topa v trenutku spremeni nervozo v boj za pre\u017eivetje, kjer se je skoraj bolje izogibati roza kapicam kot modrim. Z elektroliti bogata morska voda sicer res pripomore k bolj\u0161i plovnosti, ima pa prav tako negativni vpliv na te\u017eo \u017eelodca. Tako da se ti (bojda dobri) 4 kilometri v oceanu kar vle\u010dejo. Nekateri so sicer spet videli delfine, sam sem pa ve\u010dino \u010dasa iskal nepreve\u010d brcajo\u010de noge. Po drugem obratu nazaj proti pomolu, se mi je ob pogledu na uro skoraj za\u010delo smejati, sem \u017ee za\u010del sanjati o nekih pred tekmo nerealnih \u0161tevilkah, tako da je bilo nazajgrede kar la\u017eje plavati. Potem pa me je iz sanj ob prihodu na stopnice pomola zbudil lop s plohom po hrbtu, nekdo v glavi pa se je zadrl, naj raje za\u010dnem delat. In neham sanjat. In na za\u010detku kolesa po Kuakini Hwy in prvih km do letali\u0161\u010da res ni bilo \u010dasa za sanjarjenje, nas je bilo toliko kolesarjev. Bilo potrebno non stop pazit, na tistih 7m in na pravilno prehitevanje. Potem se je pa kar razpotegnilo in, \u0161e pomembneje, za\u010delo je fr\u010dat. Bo\u010dni veter predvsem v hrbet, klanec na Hawi pa pri\u0161el \u0161e prej kot v nedeljo zve\u010der. Tudi legendarni vetrovi proti vrhu so bili relativno mili, sploh glede na lansko leto. Je pa tudi res, da je Veter iz leto\u0161njih Lanzarotov \u0161e vedno v \u017eivem spominu, tako da se mi je ob pogledu na povpre\u010dno hitrost na obratu nazaj navzdol kar smejalo. OK, navzdol tokrat ni zmanjkal prestav, je bilo potrebno kar poganjat, ampak ni\u010d zato. Sploh ker sem se dobro po\u010dutil. In ker sem za\u010del sotekmovalce potem na Queen K prehitevat. Tako kot so ostali kolesarji lani meni pobrali energijo, se mi je zdelo, da sem vsakemu prehitenemu letos sam odvzel malce energije in potem la\u017eje do naslednjega pri\u0161el. In tako vse nazaj do Kone. Mi tudi veter v prsa na zadnjih 40 kilometrih, ki se je medtem zbudil, ni preve\u010d ubijal volje do poganjanja. Prihod v drugo tranzicijo pa z me\u0161animi ob\u010dutki in obotavljajo\u010dim korakom. Je bil pa tokrat pogled na uro toliko bolj spodbuden, tako da sem spet na hitro malce posanjal J< Kar je trajalo ravno prvih nekaj metrov, dokler me ni nabijanje v razbeljen asfalt spet postavilo v realnost. Tokrat malce bolj milih temperatur kot lani, tako da se je led opazno po\u010dasneje topil za dresom. In razdalje med okrep\u010devalnicami so bile letos tudi (vsaj navidezno) kraj\u0161e. Za\u010detni kilometri po Alii drive so bili skoraj u\u017eitek za te\u010dt, sploh ob bu\u010dnem navijanju. Ko ti pa \u0161e najbli\u017eji sporo\u010dijo kak\u0161no statistiko, vzlic odsotnosti wi-fi-ja poslano iz daljne Slovenije, potem se pa zdi predhodnja odlo\u010ditev za \u00bbta hitre\u00ab superge \u017eeblji\u010deknaglavi\u010dek. Samo en problem je z maratonom, vsi vemo, koliko je dolg. Oz. z drugimi besedami, prvih 10 kilometrov ne pomeni ni\u010d. Sploh ko ima\u0161 pred sabo \u0161e vzpon na Palani, in, \u0161e huje, Energy lab. Ki je narejen, da ti ubije energijo \u017ee dolgo preden vidi\u0161 smerokaz zanj. In kjer s prepovedjo navija\u010dev poskrbijo, da je energija res samo od tekmovalcev in nobenih drugih. Vzlic temu je torej zadnjih 15 kilometrov borba s samim sabo, utrujenostjo, vro\u010dino, dehidriranostjo, motivacijo, \u017eulji, vro\u010dim asfaltom ter tablami, ki govorijo koliko je \u0161e do Mike Rilleya. In seveda borba z ostalimi, tako tistimi ki jih lovi\u0161, kot tistimi, ki te \u0161e gledajo v podplate. Dolg zmeren klanec prinese tokrat hiter strm spust po Palaniju ter dodatno bole\u010dino v kri\u010de\u010de kvadricepse, sledi stran od cilja vode\u010di in vzlic temu vle\u010do\u010di se Kuakini in potem kon\u010dno zavoj v cilj. Zadnjih 500m sezone, huronsko navijanje, utripanje srca nekje v glavi, zadnjih 100m, plju\u010da stisnjena v velikost plo\u010devinke, cilj in pogled na uro, nerealno… Spet raje kon\u010dam na tem mestu.<\/p>\n\n\n\n
Za kon\u010dne vtise in nadaljne odlo\u010ditve bo pa potrebno \u0161e malce po\u010dakati. Ob 4h pono\u010di, dobrih 12 ur po finisher medalji res ni \u010das za kak\u0161ne daljnose\u017ene odlo\u010ditve. Lahko pa vseen napi\u0161em, da se je tudi letos spla\u010dal. Vseh budilk, odrekanj, truda, vseh \u00bbkje so mene najdl!\u00ab.<\/p>\n\n\n\n