{"id":1634,"date":"2024-01-25T17:25:22","date_gmt":"2024-01-25T16:25:22","guid":{"rendered":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1634"},"modified":"2024-01-25T17:25:23","modified_gmt":"2024-01-25T16:25:23","slug":"im-zurich-peter-grilc","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/3k.startengine.si\/?p=1634","title":{"rendered":"IM Zurich, Peter Grilc"},"content":{"rendered":"\n

PRED ODHODOM.<\/h4>\n\n\n\n

\u017de teden pred odhodom je postajala tekma vedno bolj zanimiva. Potovalna in predtekmovalna napetost sta tako in tako klasika, svoje in na koncu odlo\u010dilno, pa je vedno bolj pristavljala narava. Vro\u010dina je postajala vedno huj\u0161a in \u017ee v za\u010detku tedna je temperatura jezera hitro lezla proti 24.5 stopinjam, zato je bilo na dlani, da ob dolgoro\u010dnem anticiklonu in nemotenem dotoku vro\u010dega zraka z juga, neoprene lahko pustimo doma.<\/p>\n\n\n\n

ZURICH PRED DIRKO.<\/strong><\/p>\n\n\n\n

Safety first, je bilo povedano na petkovem briefingu, neoprene vam dokon\u010dno sle\u010demo, ker ste pa\u010d v triatlonski tekmi in ne \u017eelimo, da se v topli vodi in pod \u017earki jutranjega sonca spremenite v kos du\u0161enega mesa, potem pa stopnjevali z nasveti, naj zaradi pri\u010dakovanih 38 stopinj ostanejo aero \u010delade v hotelu, pa da bodo pulzi za deset do petnajst udarcev vi\u0161ji od sicer\u0161njih, da je minimalni urni vnos pija\u010de liter, da bo na teku izjemoma na voljo sol, da so pove\u010dali \u0161tevilo vodnih okrep\u010devalnic in podobno.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Petkov briefing v lepo zakurjenem \u0161otoru<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Stairway to heaven<\/a><\/p>\n\n\n\n

Pred tem sem prvi\u010d prevozil progo, ki sem jo s video posnetka<\/a> \u017ee tako poznal na pamet, malo za volanom, nekaj, zlasti klance, na pedalih in si poizkusil zapomniti, kje naj gre zlo\u017eno, kje se bo treba potruditi, kje presko\u010diti kratke vzpetine in zlasti, kak\u0161na sta izven zemljevida najte\u017eja klanca. Poizku\u0161am ju primerjati s klanci, ki sem jih pregonil med letom: The Beast postane \u010crni kal, Heartbreak Hill pa \u201cskoraj To\u0161ko\u201d. Za spuste vizualizacija ni potrebna, ker sem izpri\u010dani prista\u0161 Newtonovega zakona, je pa res, da mi kljub temu na dirki na spustih kljub divjanju navzdol ni uspelo oprati nikogar, mimo pa jih je padlo kar nekaj.<\/p>\n\n\n\n

V soboto le\u017eim v sobi, opremljam kolo<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Zver v kletki<\/p>\n\n\n\n

in se hladim pod tu\u0161em, vmes pa prebiram sms-je, doma\u010dih, klubskih in prijateljskih navija\u010dev, ki kar de\u017eujejo. Veliko pomenijo, vsi so optmisti\u010dni, nekateri nabriti, eden \u017eeli dobro zabavo, drugi u\u017eivanje, spet eden, katerega mnenje cenim, me preseneti s stavkom Treat your body like a rental car, dalje berem, naj dam gas, pa to, naj uporabim glavo, berem celo o nekem tihomorskem oto\u010dju. Za bo\u017ejo voljo, pa veste, da je v sobi pono\u010di \u0161e vedno 30 stopinj, da so v soboto prej\u0161nji napovedi dodali \u0161e nekaj malega dodatne vro\u010dine in bo tekma nedvomno pravi survival? O\u010ditno se tega zaveda le prijatelj, ki spra\u0161uje, \u010de sem zaradi vro\u010dine \u017ee odstopil in kje bom navijal za norce, ki tega niso storili. A taktika dozori: gremo z glavo na zabavo, kolo na glavo, tek z glavo. Vsem se zahvalim v tem stilu, tudi zato, ker vem, da bodo nedeljo pre\u017eiveli ob live trackerju in da me tedaj ne bi slu\u010dajno primerjali z Ronniejem, ki je na dirki uspe\u0161no odjuri\u0161al na rekordno, sedmo zaporedno zmago.<\/p>\n\n\n\n

Zve\u010der se z Oskarjem odpraviva na parkiranje kolesa. Spro\u0161\u010deno je, pogledam menjalni prostor, opazujem konkurenco. Saj sem se pripravljal, a vendarle sem ra\u010dunal tudi na to, da mi bo, pripadniku rahlo na\u010dete generacije, v svoji starostni skupini dano tekmovati tudi s kak\u0161nim umetnim kolenom ali kolkom, pa so gospodje, ki s kolesi polnijo stojalo ob mojem, \u017ee na pogled vredni vsega spo\u0161tovanja. Osredoto\u010deni so, na\u0161pi\u010deni, svoj karbon pa pripravljajo kot urarski mojstri in nedvomno mislijo smrtno resno, na kar ka\u017ee to, da jih ve\u010dina preizku\u0161a, kako bodo jutri sprinterice fiksirali z elastikami. Tola\u017ei me, da ne vedo, kaj so Kogojeve excell tabele.<\/p>\n\n\n\n

Po prihodu v hotel ve\u010derja. Da bi bilo vse pod nadzorom kar na pohodni\u0161kem kuhalniku na tleh v sobi skuhava svoje \u0161pagete. Za bujenje nastaviva vse ure, a se nobeni ni uspelo oglasiti, saj vstanem nekaj minut pred alarmi in pol ure po zajtrku sem \u017ee v menjalnem prostoru. Preverjam zadnje podrobnosti, posebej, kako je pritrjen bidon z energijo, zra\u010dnicam dam svojih osem barov, malo blodim naokrog, nekaj grizljam in pijem ter se prestavljam v razpolo\u017eenje naslednjih veliko ur.<\/p>\n\n\n\n

VODA.<\/h4>\n\n\n\n

Obvezno ogrevanje, ure v vodi nimam. Nimam je, ker s plavalnim \u010dasom no\u010dem biti obremenjen, saj so mi s sla\u010denjem neoprena vzeli nekaj gotovosti in mi \u017ee pred za\u010detkom dirke nabili vsaj deset minut dodatka. Pred startom za\u010dne pihati, pade nekaj kapelj, a za\u010dnem mirno, najdem svojo kvadraturo, prostora je dovolj, pretepa\u010dev ni, poizku\u0161am se nalepiti na plavalca pred seboj. Uspe, pa mi pobegne, dobim novega, a ta zaostane, potem najdem svoj ritem. Prva boja, obrat na notranjem delu, bomba v glavo plavalca pred menoj, ki obra\u010da v \u017eabi, druga stranica, boja, tretja stranica, po\u010dasi proti oto\u010dku Saffa, australian exit, tek preko njega in vnovi\u010d v vodo, tokrat v trikotnik.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

\u0160e vedno piha, mlatim v svojem ritmu, utrujenosti ni, adrenalin brezhibno opravlja svoje delo. Vrnitev proti kopnem, izstop, malce opotekaje ste\u010dem, menjam plavalna o\u010dala in kapo za kolesarska in \u010delado in \u017ee sem na cesti.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Na kopnem<\/p>\n\n\n\n

Pojma nimam, kako je \u0161lo, a precej prazna kolesarska stojala dajejo slutiti, da prese\u017eka ni bilo, kar se izka\u017ee, ko sem po dirki videl rezultate: 1:36 si sploh ne znam razlo\u017eiti, morebiti je bil posredi veter na dalj\u0161ih stranicah, morebiti to, da sem bil v po\u010dasnej\u0161i skupini, nimam pojma. Ko se po tekmi pogovarjam s tekmovalcem, ki je \u0161el letos pol ure po\u010dasneje kot lani in ni ni\u010d jasno niti njemu ter nekateri omenijo, da jim je GPS pokazal 4.1 km, uradno pa sta bila kroga dolga 2 in 1.9 kilometra sklenem, da se s tem ne bom ukvarjal. Naj to (p)ostane Z\u00fcri\u0161ki misterij.<\/p>\n\n\n\n

KOLO.<\/h4>\n\n\n\n

Konfiguracija (skupaj cca 1300 vi\u0161incev) je zanimiva:<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

najprej 30 ravninskih kilometrov ob jezeru, potem kraj\u0161i vzpon na hriboviti del nad njim in vo\u017enja gori doli, pa delni spust, ki se \u017eal ne kon\u010da z lepim iztekom, da bi dobil nazaj, kar vlo\u017ei\u0161 ob gonjenju navzgor, pa\u010d pa odsekano v kro\u017ei\u0161\u010du, ki te potem, ko za\u017ege\u0161 gumice na zavorah, usmeri v nov, dolg klanec do najvi\u0161je to\u010dke. S tem sta dve tretjini kroga narejeni, potem sledita le \u0161e divji spust k jezeru in kakih 10 kilometrov do Heartbreak Hilla, kjer je vzpon v tako stisnjenem \u0161palirju, da na vrhu dopusti vo\u017enjo le posami\u010dnemu kolesarju, najbolj podobnemu tistim na vrhovih Toura, vse pa poudari divje zvonenje \u0161vicarskih zvoncev. Na vrhu je \u0161e zadnja okrep\u010devalnica, sledi pa spust proti izhodi\u0161\u010du za novi krog oziroma v drugem krogu, v T2.<\/p>\n\n\n\n

Takoj po prehodu na kolo, \u0161e v mestu, zlijem vase bidon s hrano, ki naj pla\u010da izgube v vodi. Po ravnini \u0161tevec ka\u017ee med 38 in 40, \u010de bi \u017eelel zavetrje, ga ne najdem, ker letim mimo ostalih. Na koncu ravnine se ojuna\u010dim in vpra\u0161am enega od tistih, ki sem jih dohitel, s kak\u0161nim \u010dasom je pri\u0161el iz vode in \u0161ele tedaj zvem za plavalni rezultatski disaster. Klanec iz Feldbacha proti Bubikonu je lahkoten, vo\u017enja po vrheh in kratki spusti enako, prvi spust proti Uetikonu \u017ee adrenalinski in \u017ee smo na dolgem klancu iz Egga proti Forchu. Kilometri na To\u0161ko, Vr\u0161i\u010d, \u010crni kal, Pasjo ravan, po Igorjevih grapah iz Mosta na So\u010di sedaj vra\u010dajo z obrestmi. Vro\u010dina je vedno mo\u010dnej\u0161a, a v malce spihanih hribih \u0161e znosna.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

V prvem krogu nekje v hribih<\/p>\n\n\n\n

Vsako okrep\u010devalnico olaj\u0161am za dva bidona vode, prvega zlijem vase, drugega nase in skozi luknje v \u010deladi. Vsakih dvajset minut po\u017eirek hrane, po \u010drticah na bidonu. Po vrnitvi s hribov je zadnji ravninski del do Heartbreak Hilla formalnost in v prvem krogu se nanj po na\u010drtih vzpnem v absitzu, da kljub malce povi\u0161anemu pulzu zadr\u017eim tempo.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

Na Heartbreak Hillu<\/p>\n\n\n\n

Pulz ne niha, ves \u010das je na na\u010drtovanem nivoju in za\u010duda ga tudi vro\u010dina ne pove\u010da za napovedanih 10. Drugi krog je po hitrostih domala enak prvemu, \u0161e ve\u010d pijem, spust proti K\u00fcsnachtu je \u0161e bolj divji, ker sedaj poznam ovinke, a kljub temu pade mimo strmoglavec v trikoju Royal Air Force. Pazim na hrano, na zadnji klanec tokrat ne grem na nogah, pa\u010d pa namenoma sede, saj je do menjave le \u0161e nekaj minut in ne \u017eelim vanjo in na tek s podivjanim pulzom. V preprogo za \u010drto sesko\u010dim, stojala v mojem delu so domala prazna. Ups, s te strani pa v\u010deraj nisem pogledal menjalnega prostora! Problem z orientacijo razre\u0161im bliskovito in bicikel kar po\u0161ljem prostovoljcu reko\u010d, naj ga parkira. Vem, da za obi\u010dajne smrtnike na tekmi ni valet parkinga, a \u010dlovek je tako \u0161okiran, da le pokima, sam pa mu zakri\u010dim, bogve, kaj si je mislil o tem povsem nepotrebnem nasvetu, naj ga zapelje v boks z mojo \u0161tevilko. Hitro preobuvanje, pas z bidoni s hrano pa zapenjam \u017ee v teku (mislim, da sem to nekje prebral kot nujno po\u010detje za PB) in prestavljam gibanje nog iz kro\u017enega v zaporednega. Dobro se je kon\u010dalo, ko potem gledam rezultate, je \u0161lo v za konfiguracijo proge odli\u010dnih 5:19, pobral sem jih \u010dez 900, \u017eivljenje je lep\u0161e.<\/p>\n\n\n\n

TEK (I).<\/h4>\n\n\n\n

\u010ce sem si na polovi\u010dki zabil v glavo, da se dirka za\u010dne s tekom, sem to pot poslu\u0161al stare ma\u010dke, po katerih so tu do enaindvajsetega kilometra kvalifikacije, zares pa se za\u010dne \u0161ele tedaj. Te\u010dem le na pulz. Na solo maratonu me sicer ta ne zanima posebej, gledam na tempo, tu ne. Celo uro sem sprogramiral tako, da mi ne poka\u017ee ni\u010d drugega in me ja ne bi premamila sku\u0161njava, \u010de bi bil prehiter ali prepo\u010dasen ter bi poizkusil korigirati s spremembo tempa, za dnevni \u010das pa sem si \u017ee dan prej zapomnil dva zvonika z urama. Ob jezeru je vro\u010de, soparno, zrak stoji in ko smo se po dirki pogovarjali, so mnogi to\u017eili, da so te\u017eko dihali. Teh te\u017eav nimam, noge so \u0161e vedno (dovolj) lahke in spro\u0161\u010deno grem v prvi krog. Kar lepa trasa, le en nadvoz in en podhod ter nekaj klan\u010dkov po parku, sicer pa ravno, skozi mesto na drugi konec jezera, na Utoquai in nazaj. Obro\u010dek za prvi krog je na roki, kmalu tudi drugi in povsem pod kontrolo je tretji krog, zlo\u017eno prehitevam.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

V tretjem krogu<\/p>\n\n\n\n

Po protokolu jem hrano iz bidonov, okrep\u010devalnice prete\u010dem, redno jemljem vodo za pitje in polivanje, napojene gobice, vre\u010dke z ledom, ki si jih tla\u010dim pod dres in pod kapo, a do naslednje okrep\u010devalnice \u017ee stopljene spolzijo skozi hla\u010dnici, vedno grem pod prilo\u017enostno postavljene \u0161kropilnike. V vsakem krogu \u010daka Oskar s sve\u017eimi bidoni in dodatno vodo, ska\u010de, ste\u010de ob meni, vzpodbuja. Edini fizi\u010dno prisotni navija\u010d, a vem, da visite na live trackerju in se vam ne morem skriti. Pulz niha le za udarec, dva navzgor ali navzdol od zastavljenega. V zadnjem delu tretjega kroga se \u017eelodcu obrne, tehnikalije tovrstnega po\u010detja so znane vsem. OK, si re\u010dem, zmetali smo ven in gremo dalje, pulz je normalen in tudi tempo je po ob\u010dutku v redu.<\/p>\n\n\n\n

PROSTI PAD.<\/h4>\n\n\n\n

\u0160e vedno je lepo … prelepo, da bi trajalo. Traja \u0161e kilometer, potem pa \u010drna luknja. V parku na koncu jezera vsebina \u017eelodca poi\u0161\u010de grm, pa drugega, ponavljam vajo. Po\u010dasi naprej, \u010distina, zato se naslonim na ograjo in zme\u010dem na cesti\u0161\u010de, da ne bi fellows tekli po moji brozgi. Obvisim na njej, vrti se, dezorientiran. Mine ve\u010dnost, a po\u010dasi se mi uspe vrniti. Moram naprej, zaradi sebe, doma\u010dih, pa tudi nov rezultat na live trackerju je treba dodati, da boste vsi – pa sem vas prosil, pojdite v nedeljo na izlet in ne buljite v zaslon – videli, da sem \u0161e v igri. Nisem pri\u0161el sem, da bi bil DNF, bi bilo preve\u010d butastvo! \u0160e vijugam po progi, demonstriram teka\u0161ki stil kravlanja s kombiniranim opotekanjem, pre\u0161ine me video iz Kone s tekmovalkama na ciljni preprogi, gledal sem ga z otrokoma in tedaj smo skupaj modrovali, kako se to dogaja le v izjemnih okoli\u0161\u010dinah. Runcajz ima v takih primerih ob sebi vsaj Buzza, treba si bo omisliti nekaj podobnega. S strani spra\u0161ujejo, ali ne bi koga poklicali. Niti slu\u010dajno! Naravnavam smer, najprej hoja, a si obljubljam, da bom stekel. Vem, da moram do okrep\u010devalnice, da se naba\u0161em s hrano, ki sem jo izgubil v grmovju, Oskar pa je z zalogami za zadnji krog na nasprotnem bregu. Po\u010dasi sem na obali, kon\u010dno pri hrani in vase ba\u0161em vse, kar se zdi na stojnici hranilnega, zalivam s colo, vzamem sol. Ta kilometer in pol je bil dolg menda 27 minut. O\u010ditno zaudarjam, zato nadaljujem v jezero in se potopim ter sperem s sebe preostanke vsebine \u017eelodca. Nov \u010dlovek. Po\u010dasi naprej, hodim, \u010de poizku\u0161am ste\u010di, spet rock and roll.<\/p>\n\n\n\n

\"\"\/<\/figure>\n\n\n\n

\u010crna luknja<\/p>\n\n\n\n

Narod vzpodbuja, kli\u010de po imenu s \u0161tartne \u0161tevilke, kar me \u017eivcira, zato jo obrnem na hrbet. Na Utoquai \u0161e zadnji obisk kopali\u0161kih toalet. Na zadnjem kilometru, vem, da je le \u0161e eden, saj sem bil tu \u017ee trikrat, spra\u0161ujem, koliko je do konca, da bi sli\u0161al dobro in vzpodbudno la\u017e, da je do konca manj, a je publika natan\u010dna in ne sodeluje. Pred ciljno preprogo me nekdo natuli, da sem na koncu in da se spodobi te\u010di. Prav, \u010de tako pravi\u0161, obrnem \u0161tevilko za fini\u0161 in padem v cilj z ne\u010dem, kar je teku vsaj podobno. Mimo je, spraznjen sem v vseh ozirih, vseeno mi je za vse. Tisto, kar pripovedujejo o adrenalinskih zadnjih dveh kilometrih in evfori\u010dni preprogi, so zame danes in tu le bajke! 4:49 je uro in \u010detrt za pri\u010dakovanim in pribli\u017eno na\u010drtovanim, \u010de sem skrajno zoprn do sebe, skoraj dve uri po\u010dasneje od mojega maratona, a to ne \u0161teje, ker je treba pogledati, kaj je pod \u010drto.<\/p>\n\n\n\n

POD \u010cRTO.<\/h4>\n\n\n\n

Ni se iz\u0161lo, kot sem si zamislil, niti s temeljito korekcijo ne. Tudi slu\u010dajno to ni bila zabava, u\u017eitek in nasmeh sem izgubil nekje v grmovju in vzporednem svetu zadnjih desetih kilometrov. A sem zadovoljen, saj vem, da sem naredil vse, kar je bilo v tistih okoli\u0161\u010dinah mogo\u010de. Bil sem nekje, kjer \u0161e nisem bil, se prikopal nazaj in oboje ni dano vsakomur, ob vsem tem pa so mi na koncu dali \u0161e finisher majico! Ve\u010d ustno, ker bi od tu dalje sledil povsem neprebavljiv vlo\u017eek eksistencialne filozofije.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"

PRED ODHODOM. \u017de teden pred odhodom je postajala tekma vedno bolj zanimiva. Potovalna in predtekmovalna napetost sta tako in tako klasika, svoje in na koncu odlo\u010dilno, pa je vedno bolj pristavljala narava. Vro\u010dina je postajala vedno huj\u0161a in \u017ee v za\u010detku tedna je temperatura jezera hitro lezla proti 24.5 stopinjam, zato je bilo na dlani, […]<\/p>\n","protected":false},"author":1,"featured_media":1635,"comment_status":"open","ping_status":"open","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"_et_pb_use_builder":"off","_et_pb_old_content":"","_et_gb_content_width":"","footnotes":""},"categories":[40,41],"tags":[],"class_list":["post-1634","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","hentry","category-porocila","category-triatlonske-tekme"],"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1634","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/users\/1"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcomments&post=1634"}],"version-history":[{"count":1,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1634\/revisions"}],"predecessor-version":[{"id":1636,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/posts\/1634\/revisions\/1636"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=\/wp\/v2\/media\/1635"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fmedia&parent=1634"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Fcategories&post=1634"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/3k.startengine.si\/index.php?rest_route=%2Fwp%2Fv2%2Ftags&post=1634"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}